Po seriji slabših rezultatov smo vsi skupaj pred tekmo z Domžalami pričakovali prvo domačo zmago v tem prvenstvu in malce bolj poln Ljudski vrt ter spodbudo domačim nogometašem pod vodstvom novega trenerja. A tisti, ki smo prišli v Ljudski vrt smo ostali prikrajšani za vse te stvari. Ni bilo ne dobrega obiska, ne domače zmage niti nikakršne spodbude s tribun ali od Viol!
Končni izid tekme je tako že vsem znan in tudi potek tekme bolj kot ne vsem jasen. Dejstvo je tudi, da bi lahko sodniki sodili vsaj tako dobro, kot so plačani, ali pa mora tudi Maribor par dni zapored udrihati po sodnikih in sodniški organizaciji, da bo dosegel vsaj pošteno sojenje, a to je že druga tema.
Še kratka analiza tekme:
Dejstvo je, da smo na prvi tekmi, ki jo je kot trener spet vodil Branko Horjak igrali s štirimi igralci v zadnji liniji, kar je zahtevalo tako občinstvo kot je tudi vodilo v evropskem in svetovnem nogometu. In sploh, ker smo prvo tekmo zmagali ni bilo razloga, da bi spreminjali sistem igre. Tako smo ostali pri dobitni postavitvi iz Šiške 4-2-3-1, le da brez rošad v moštvu ni šlo (že tako smo morali odigrati tekmo brez pordečelega Pitamica, pred tekmo sezone pa se je trener Horjak odločil odpočiti še nekatere ključne igralce). In tako so s prejšnjo tekmo začeli Vuksanovič, ki je zamenjal Balajiča, ki je ostal na klopi, Žnuderl je vskočil na Brezičevo mesto, Teinovič na mesto Pitamica, Rakič na Teinovičev položaj in Kvas, ki je na levi strani zaigral na mestu Rakiča! Vse te rošade v moštvu so bile več kot presenetljive, saj je pozoren gledalec na tekmi v Ljubljani videl le dve slabosti v ekipi – to je Teinovič, ki igra zelo slabo in pa Rakič, kateremu mesto na levi strani ni ustrezalo.
In podobno je bilo proti Domžalam; Teinovič ni odigral nič boljše kot v Ljubljani, a na srečo..................