V Ljubljano smo se odpravili s prednostjo, ki si jo želi vsako moštvo. Po porazu in sramotni predstavi v Ajdovščini smo si želeli, da na stadionu za Bežigradom dokažemo, da smo iz pravega testa. Toda realnost je drugačna. Nogometašem ne gre očitati borbenosti ali angažiranosti, toda priznati je treba, da je Olimpija s Cimerotičem, Rakovičem in Škorom trenutno boljši nasprotnik. Vijoličasti so začeli spodbudno, Kvas je nekajkrat zapretil Pejkoviču, v deseti minuti pa je sledil šok. Najprej je Simeunovič ubranil strel Kruniča, nato pa je Cimerotič osmešil našo obrambno vrsto in se s polovice igrišča, kjer je prejel žogo, sprehodil v kazenski prostor in matiral Simeunoviča. V 15. minuti so Ljubljančani dohiteli rezultatsko prednost Maribora iz prve tekme, ko je po prekršku nad Dvoršakom, ki se je lepo videl na televizijskem posnetku, Škoro še drugič prisilil Simeunoviča, da je žogo pobral iz lastne mreže. V drugem polčasu so vijoličasti stopnjevali tempo, vendar si niso priigrali niti ene priložnosti za zadetek, medtem ko je Olimpija pretila iz protinapadov. Ko smo že vsi razmišljali o podaljških, je Škoro zadel še drugič. Naši nogometaši so se izgovarjali na nedovoljen položaj, vendar se na televiziji lepo vidi, da o offsidu ni govora. Mariborčani so do konca tekme poskušali preobrniti rezultat, toda visoki predložki so bili lahek plen za zanesljivo obrambo Olimpije. V zadnji akciji vijoličastih je po visoki žogi Kokola v sredino podal Šarkezi, žogo je z roko ustavil Krunič, vendar je piščalka povprečnega sodnika Čeferina ostala nema. Spet se vrnimo na na TV posnetek, na katerem je jasno vidno, da roka potuje iz naravnega položaja k žogi, kar pomeni najstrožjo kazen. Ne glede na vse, v napakah sodnikov ne iščemo izgovorov, zmaga Olimpije in njeno napredovanje v naslednji krog je čisto in zasluženo, za uspeh smo jim po tekmi lahko le čestitali in se začeli pripravljati na osvežitev ekipe, ki bo v prihodnosti gotovo doživela korenitne spremembe.