Ekipa se privaja na razmere v Beleku, delovna vnema pa je na visoki ravni že od prvega dne. Med prvimi zgodbami iz turške pripravljalne baze velja tako posebno pozornost nameniti navezi, zadolženi za opremo.
Da se lahko v Turčiji nemoteno trenira, smo prestali pravi podvig. Več kot tono opreme in rekvizitov za trening je bilo treba iz Maribora pripeljati s kombijem, ki nam ga je za to priložnost posodilo podjetje Avto Koletnik, kajti tolikšen tovor bi krepko presegel dovoljeno težo na letalu. »Po dolgih posvetih smo se v klubu odločili, da se glede na visoke cene letalskih prevoznikov oprema spravi v Belek po cesti. Na pot sva se podala v četrtek ob 10. uri in prispela na cilj v soboto opoldne. Za nama je 2400 kilometrov v kombiju, vozila sva neprestano skoraj do turške meje. Vmes so cariniki poskrbeli za peturni 'počitek', oviral naju je tudi sneg. Da sva zbrala misli za dokončanje poti, si je bilo treba vzeti čas vsaj za štiri ure spanca. Vse pa se je srečno razpletlo in namen je dosežen,« se avanture čez Hrvaško, Srbijo in Bolgarijo do prizorišča v južni Turčiji spominja ekonom Robert Knuplež, ki mu pri projektu priprave v Beleku pomaga Rado Rozman.
Med 50-urno vožnjo ni manjkalo zanimivih dogodivščin, slovenski prvak pa je – sodeč po odzivu carinikov – dobil kar nekaj novih navijačev, ki bodo v prihodnje nosili vijoličaste artikle. Predvsem v Bolgariji... »Ko so ugotovili, da voziva športna oblačila, se je naenkrat zbrala množica carinikov, ki jih je bilo pred tem ob štirih zjutraj težko prebuditi. Kdor tega ne doživi, težko verjame. Toda podobne zadeve smo pričakovali in v ta namen imeli del artiklov predvidenih za 'darila'. Vsa oprema, ki pa je ključnega pomena, je v Beleku. To je najpomembnejše, ekipa ima na voljo potrebno opremo in upam, da bodo med pripravami vsi zadovoljni.«