Če je šla romunščina, bo tudi slovenščina

Koliko slovenskih besed že poznaš, kako se sporazumevaš s soigralci, v mestu?
»Uf, slovenski jezik je res zahteven. Težek je za učenje, a napredujem. Poznam vedno več besed, znani so mi že številni nogometni izrazi, se pa raje sporazumevam še v angleščini.«

Francoščina, angleščina, senegalščina, italijanščina, romunščina. Je torej slovenščina naslednji jezik, ki ga boš obvladal?
»Živim v Sloveniji, moram že iz spoštovanja do države in seveda zaradi lažjega sporazumevanja obvladati jezik. Vem, da mi bo uspelo. Sem dovolj vztrajen, ne bom obupal. Pri učenju jezikov sem kar uspešen, petim bi rad dodal še šestega.«

Najučinkovitejši napadalec našega moštva v mestu ob Dravi ni sam.
»Z menoj je soproga, najine izkušnje so dobre, nadvse prijetne. Ljudje so prijazni, odprti, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Spoznavava Maribor, dobro se že znajdem med vožnjo po mestnih ulicah in med iskanjem zanimivih lokacij v Mariboru. Žena se zdaj že druži s soprogama Arghusa in Cepellinija, kar mi ustreza, tako da sem lahko osredotočen le na nogomet (smeh).«

V Bukarešti mož, v Mariboru očka

Zakonca Mendy sta se spoznala v Bukarešti, poseben pomen v družinski zgodbi pa bo dobil Maribor...
»Res je. Lahko razkrijem, da bova postala starša. Maribor bo po zasebni plati torej v spominu po rojstvu otroka, Bukarešta po sklenitvi zakonske zveze. Nisva odlašala, po osmih mesecih sva se že poročila (smeh). Zdaj sva v zakonu že tri leta, žena pa je tri mesece noseča.«

Jean-Philippe nam je v obširnem intervjuju predstavil svojo celotno zgodbo.
“Starši so iz Senegala prišli v Francijo, kjer sem se rodil kot najmlajši otrok v družini. Imam še štiri sestre in brata, ob meni pa je le še najmlajša sestra rojena v Franciji. Ves čas smo v stiku, ohranjamo res pristne, spoštljive odnose. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da smo še bolj povezani med seboj. Zato sem že kot otrok obljubil mami, da bom nekoč nogometaš in me bo lahko gledala po televiziji. Od nekdaj sem imel le to željo. Nisem se ločil od žoge, ves čas sem jo nosil tudi v šolski torbi.”

Po spodbudnem začetku pa je sledilo manj prijetno nadaljevanje kariere. Sreča mu ravno ni bila zaveznica na dosedanji poti, ki so jo ustavljale poškodbe...
“Uf, to je obdobje, ki bi ga najraje pozabil. Prestal sem dve operaciji kolena in potrebno je bilo veliko dela, potrpežljivosti, da se vrnem na igrišče. Prvič mi je igralec padel na koleno med igranjem v Romuniji, moral sem na operacijo. Drugič je šlo za splet okoliščin, ko sem bil v Spalu. Nisem mogel teči, spreminjati gibanja, spet je bila edina rešitev operacija. Vmes sem ostal brez kluba, res neprijetni trenutki in zato sem ponosen, da zdaj spet igram. Poglavje v Kopru mi je veliko pomenilo. Čeprav dva meseca pred prihodom v Koper nisem mogel sprintati, se me je trener Rodolfo Vanoli spomnil iz Italije. Videl me je, ko sem igral za Spal in povabil v klub. Da preverimo, kaj zmorem. Ostal sem, dobil priložnost, igral v spomladanskem delu. Poklicali so me iz Maribora in brez obotavljanja sem sprejel povabilo najboljšega slovenskega kluba.”

Zidane je “kriv”, da sem želel št. 10

Zdaj te poznamo kot napadalca, a menda si prejšnja leta igral dlje od nasprotnikovih vrat?
“V mojem mestu so vsi želeli biti št. 10. Ni treba dvakrat ugibati, kdo je poskrbel za evforijo. Zinedine Zidane, seveda. Ko sem bil star 14 let, sem ga srečal v kampu francoske nogometne zveze, v Clairefontaineu. Dileme več ni bilo, zaradi njega sem tudi jaz želel igrati v zvezni vrsti in dolgo sem ostal v tej vlogi. Če se pogledajo moji podatki med dosedanjo kariero, nisem dosegal veliko zadetkov, saj sem bil večinoma zvezni igralec. Pred dvema letoma so me premaknili v napad in verjamem, da zdaj sledi najbolj učinkovito obdobje.” 

Smer je prava. Gol na gol v prvenstvu, zbranih jih je že sedem. Bo eden od ciljev do konca sezone tudi boj za naslov najboljšega strelca lige?
“Ko si napadalec in ne dosegaš zadetkov, ni dobro. Če le podajaš, se ljudje sprašujejo, a je sploh napadalec? Prišel sem, da bi zabijal. Imam tudi željo o končnem številu zadetkov, a o tem govorim le z ženo. Želim tresti mreže in s trdim delom poskrbeti, da bi nam ti zadetki pomagali do točk.”

“Prirojena. Žal so me težave s poškodbami ustavile, da bi izkoristil vse potenciale. Prej sem prihajal do kazenskega prostora in podajal, zdaj izkoriščam moč za doseganje zadetkov. Delam tudi dodatne vaje za koleno. Vse z namenom, da bom uspešen v svojem poslu.”