Intervju
Intervju: GREGOR BAJDE
NAPREJ VIOLE NA “FUL” IN – NA TEKMO


Prišel, videl, uspel. Njegova zgodba sodi med tiste, ki so zaznamovale sezono 2015/16. Gregor Bajde je v statusu igralcev, ki so največ napredovali in pred vstopom v zaključni, odločilni del sezone je bil mladenič iz vasice Spodnji Hotič pri Litiji naš sogovornik za nkmaribor.com.

Primerjava med jesenskim in spomladanskim delom sezone: ob prihodu drugačna vloga, manjša začetna pričakovanja, zdaj pa v krogu igralcev z večjo minutažo, pomembnejšo vlogo. Pomenijo takšna spoznanja tudi večjo obremenitev?
“Iskreno povedano, sem presenečen, da mi je uspela uveljavitev na takšen način. Nisem pričakoval, da bom tako začel zgodbo v Mariboru in bil tako učinkovit. Goli prinašajo samozavest, neizmerno energijo in po celotnem dogajanju bolj kot obremenitev po dosedanjih izkušnjah čutim, da sem zmožen igrati na tem ali še na višjem nivoju, tako da trdo delam naprej za uresničitev naslednjih ciljev.”

Vedel, da sem na prelomnici


Kako se počuti igralec, od katerega navijači sprva ne pričakujejo takšnih predstav, nato pa takoj izstopa z igro, bojevitostjo, goli?
“Ob prihodu sem vedel, da sem na svojevrstni prelomnici. Na novi poti. Vedel sem, kakšna konkurenca me čaka v Ljudskem vrtu, da bo treba vsak trening oddelati z najvišjo mero zavzetosti. Da si najprej sploh priborim priložnost za vstop v igro, kaj šele mesto v začetni enajsterici. Naredil bom vse, da bi izpolnil trenerjeva pričakovanja. Moral sem se dokazovati, potem pa si s temi goli zaslužil, da sem začel igrati. Konkurenca je prisotna, če ti ne gre, že imaš za vratom soigralca, ki te skuša izriniti iz enajsterice. Treba se je vedno z maksimalnim trudom boriti za mesto v ekipi.”

Vmes so se porajala vprašanja o najbolj primernem igralnem mestu zate. Skavtiranje tvojih nogometnih značilnostih je privedlo do odločitve, da si v vijoličastem predviden kot napadalec, čeprav si imel v prejšnjem klubu drugačne zadolžitve. Kje se najboljše počutiš?
“Menim, da je dobro, da znaš igrati v različnih vlogah. V mojem primeru kot napadalec, krilni napadalec, ofenzivni vezist. Pripeljan sem bil kot napadalec in sprva dobil priložnost v tej vlogi. Potem je prišlo do zamenjave trenerja, s tem pa tudi igralnega sistema. Premaknil sem se na levo stran napada, šlo mi je dobro, dobil sem več svobode v igri, a sem se zdaj takoj prilagodil novim zahtevam. Pri Darku Milaniču je več discipline v igri, več moram delati v fazi obrambe. Vsak trener ima svoje zahteve in moje zadolžitve so jasne. Nobena izmed predvidenih vlog zame ni novost, tudi v našem zdajšnjem sistemu sem lahko napadalec. Da se znajdem v konici napada, sem pokazal tudi v mladi reprezentanci. Goli, dobre igre prinašajo samozavest in lahko se prilagodim različnim vlogam.”

Imaš občutek, da ti prilagodljivost že uspeva v ustrezni meri, ali bo to lažje doseči potem z več izkušnjami v poznejši fazi kariere?
“Po letih sem še mlad, ko pa pogledam, da imam že več kot 100 odigranih tekem v prvi ligi, je stanje drugačno. Nedvomno je z več izkušnjami lažje, toda že zdaj opažam, da nimam težav. Veliko je sestankov pred tekmami in ob trenerjevih napotkih poslušaš tudi o tem, kakšne so zadolžitve za druge igralce. Moraš biti pripravljen na to, če je kdo poškodovan, da vskočiš na soigralčevo mesto. Tudi zato se zavedam pomena prilagajanja in pomena, da lahko igraš v različnih vlogah.”

Tema, o kateri se večkrat govori. Soočanje s pritiskom, ki je v Mariboru nedvomno večji, kot si ga bil vajen v Celju, vendar tudi po tej plati ostaja vtis, da si se dobro znašel.
“Sprva sem imel pritisk, ki sem si ga zastavil sam. Klub je plačal odškodnino zame, moral sem dokazati, da sem vreden te naložbe. Verjamem, da sem pokazal, da sem iz pravega testa. Statistika razkriva, da sem zaenkrat zelo uspešen. Tako želim nadaljevati, predvsem pa si želim dočakati trenutek, ko bomo prvaki in pokalni zmagovalci. Da sem se v Mariboru dobro znašel, pa se moram zahvaliti vsem v klubu. Tukaj se počutiš kot pravi nogometaš. Vse imamo urejeno, v vseh pogledih. Nimam skrbi, dodatnega dela. Uživam v nogometu in to se odraža na igrišču, saj je vsa pozornost usmerjena le na treninge ter tekme.”



Po km bližje Ljubljani, a doma vsi vijol’čni


Med opaznimi zadevami v tvoji vijoličasti zgodbi je tudi zlitje z gledalci, čuti se povezava s tribunami. Tudi to je bilo treba sprejeti ob prehodu iz celjskih na mariborske razmere, saj je tukajšnji navijaški utrip zelo izrazit.
“To je le dodatna spodbuda, ko pride toliko gledalcev na tekme. Igramo zaradi navijačev, da skupaj z njimi uživamo ob igri. Da te nekdo vzljubi, moraš nekaj pokazati. Upam, da sem s prikazanim izpolnil pričakovanja. Skušal sem nizati dobre predstave in se ne zadovoljiti le z eno dobro tekmo.”

Maribor ali Olimpija? Je zate kdaj obstajala ta dilema? Po navijaški plati ali bi mogoče nastala ob ponudbah, ki bi jih istočasno dobil z obeh naslovov?
“Tukaj ni dileme, že od nekdaj smo bili doma vijoličasti. Starši in oba brata navijajo za Maribor, čeprav smo bližje Ljubljani. Ne vem, zakaj. Verjetno, ker je imel moj zdajšnji klub večje uspehe, bogatejšo tradicijo. Če bi imel na izbiro obe ponudbi, bi sprejel mariborsko, saj je razlika v lovorikah in pomenu klubov. Zato lahko povem, da so me včasih neupravičeno označevali za ‘žabarja’. Spodnji Hotič pri Litiji je po razdalji bližji Ljubljani kot Mariboru, vendar nikdar nisem čutil nič do Olimpije.”

Kako vpliva nate pomembnost tekme in s tem povezan dodaten naboj, pomembnost, ki se čuti na vsakem koraku? V vijoličastem dresu je namreč precej takšnih preizkušenj.
“Pred tekmo je zagotovo drugačen pristop, ko se zavedaš, da bo stadion poln. Za takšne tekme se živi, zato treniramo. Predvsem pa ni treba govoriti o pomenu trenutka, ko zadeneš na tako pomembni tekmi. To je dodatna nagrada za vsakega posameznika. Ampak pomembna je vsaka tekma, sploh v tej naši situaciji, ko se borimo za naslov prvaka. Vsaka tekma do konca spomladanskega dela sezone bo derbi.”

Posebno izkušnjo si že spoznal, gol v derbiju je najbrž pri vrhu seznama doslej najljubših?
“Seveda. Ostal je v posebnem spominu. Do naslednjega. Ko bo derbi spet v Ljubljani…”


Sam z vlakom na treninge


Kljub uspešni razvojni poti pa so nekatera pravila nespremenjena. Veliko igraš, a si med najmlajšimi med igralci z največjo minutažo. Pri čem se mladost v slačilnici najbolj odraža?
“Še vedno imam svoje zadolžitve. Moram pospravljati rekvizite po treningih, pravila so jasna, hierarhija je postavljena. Tako je prav. Ko smo na igrišču, pa smo enakovredni. Poslušam nasvete, pozorno spremljam Novakovića, da lahko iz njegovih izkušenj kaj izvlečem tudi zase. Zavedam se, da imam še ogromno rezerv in veliko prostora za napredek.”

Nekateri ocenjujejo, da stopaš po podobni poti kot Berić. Nadarjen fant, prišel z manjšim pompom, potem pa z igrami postal izjemno pomemben člen ekipe…
“To sem slišal tudi sam. Tudi soigralci so mi že rekli, da sem podoben tip. Toda ostajam na trdnih tleh, Berić je že veliko dosegel. Ne obremenjujem se s tem, kaj mi bo uspelo. Le da bom zdrav in se bo vse razpletlo v najboljši luči. Lahko se zgodi dobra sezona, pa se potem poškoduješ in se vse ustavi.”

Kdaj si dojel pomen profesionalizma? Kdaj si ga sprejel za način življenja?
“Dejansko že v mlajših selekcijah. Odrekanj je bilo veliko, že v osnovni šoli. Da sem lahko obiskoval treninge pri Bravu, sem moral na vlak. Spomnim se, da je vožnja do Ljubljane trajala 38 minut. Potem sem šel s kolodvora z avtobusom do Šiške, od tam pa peš do stadiona ŽAK. In po isti poti potem nazaj po treningu. Ni mi bilo težko, užival sem ob tem. Pri štirinajstih sem že bil samostojen v tem pogledu. Starši so mi prepustili odločitev, kaj si želim početi. Ko se ozrem nazaj, vidim, kako zelo je pomembno, da otrok ne čuti pritiskov od staršev. Ko to počnejo, otrok pogori in ne izrazi vsega, kar zmore. Morda je bil kdo bolj nadarjen od mene v naši generaciji, a mu ni uspelo. V mojem primeru sem ponosen, da smo vse lepo izpeljali. V srednji šoli sem šel v dijaški dom in je bilo lažje glede logističnih zadev.”

Novo življenjsko izkušnjo pa je pomenila selitev v Celje.
“Tam sem se povsem privadil na samostojno življenje. To so vse izkušnje, ki te utrdijo. Začel sem kuhati, prati. Vsega se naučiš, ko greš od doma. Prej tudi dozoriš. Zdaj lahko rečem, da so to bile res lepe izkušnje za življenje. Žitko, Rapnik, Zajc in Vrhovec so bili moji sostanovalci, izmenjevali smo se pri kuhanju, pomivanju, vseh domačih opravilih. Sprva nas je vseh pet živelo skupaj, potem so začeli odhajati v druge klube in sva čez nekaj časa ostala sama z Vrhovcem. Potem pa se nama je pridružil Verbič, ker je želel pred odhodom na Dansko občutiti samostojno življenje zaradi lažjega prilagajanja na vse, kar ga čaka v tujini.“



Trije brati, trije nogometaši


Gregor Bajde ob predstavitvi nekoliko drugače je postregel tudi z zanimivo družinsko zgodbo.
“Sem najmlajši od treh bratov. Smo nogometna družina, oče je bil dolgoletni vratar, brata igrata v MNZ Ljubljana. Eden za Jevnico, drugi za Litijo, tako da imata tudi onadva derbije. Oba sta krenila po drugi poti, najstarejši brat je profesor športne vzgoje, drugi zaključuje magisterij strojništva. Jaz pa sem šel izključno v nogometno smer, a me vsi podpirajo. Ko mi ne gre, pade v družinsko-nogometnem krogu tudi kakšna kritika. Prav je tako, saj te ne smejo nepotrebno hvaliti, ampak povedati, kakor so videli dogajanja. Včasih smo vsi člani družine skupaj igrali na tekmah medobčinske lige. In rekli v šali, da bi morali imeti še dva sina, da bi lahko sami imeli ekipo. Res smo povezani med seboj in navezani na nogomet, tudi mama redno hodi na tekme. Kaj drugega ji ob štirih moških doma ni preostalo (smeh). Vse pa je izhajalo od očeta. Z nogometom se je ukvarjal rekreativno, ni branil na višjem nivoju, toda vse, kar je počel, je počel s srcem. Z neizmerno voljo. Še leto nazaj, dokler ga ni ustavila bolezen, je branil in govoril, da je premlad za veterana, čeprav zdaj šteje že 59 let. Ni se še počutil starega, po bolezni pa je zaključil z aktivnim igranjem. Zdaj spremlja moje nastope in mi pomeni veliko podporo.”

Ko so tekme Maribora, je torej vse jasno. Kako pa se v družini odločite razporediti navijaške simpatije, ko je na sporedu tekma Jevnica - Litija?
“Takrat navijamo za oba brata (smeh). Za najstarejšega, ki je napadalec, da bo zabil gol. Mlajšemu pa zaželimo, da bo dobro branil.”

In za konec še ena zanimivost: Gregor Bajde nam je razkril svoj poseben obred pred vsako tekmo.
“Imam ustaljeno navado, ko se prebudim po kosilu v karanteni. Grem pod prho in si na ves glas, res na ‘ful’ zavrtim Naprej Viole. To je moj ‘komad’, ki ga zmeraj poslušam za dodatno motivacijo, preden se odpravim na stadion.”



















9.krog LESTVICA
STRELCI
Maribor
21
Olimpija
17
Gorica
16
Aluminij
13
Domžale
11
Celje
11
DNŠ Mura
9
Triglav
9
Krško
7
Rudar
7