2.6.2017. Novinarska konferenca z direktorjem Bojanom Banom pred sezono, ko se je sporočila odločitev o ukinitvi B-ekipe in so se predstavile finančne zadeve. Potem pa - 22.8. Liga prvakov, ob odhodu na zimski premor vodstvo na prvoligaški lestvici. Zgodba za filmski scenarij in v pogovoru o vijol'čni zgodbi iztekajočega se leta predsednik Drago Cotar.
“Takrat smo gledali vnaprej. Kaj bi se lahko zgodilo in kaj nas čaka v prihodnje, če se nič ne zgodi. Nismo želeli ustvarjati preplaha, a smo se zavedali vseh okoliščin. Sprejeta je bila odločitev, da B-ekipa ne bo več del našega projekta, saj je stala kot marsikatera ekipa slovenskega prvoligaša, ni pa prinesla tistega želenega učinka. Posvetovali smo se s stroko, našim športnim delom, ostali dosledni pri stabilnosti na vseh področjih in se odločili, da vztrajamo na svoji poti. Bili smo uspešni in vse se je obrnilo navzgor. Ko se zdaj ozrem nazaj, skoraj ne morem verjeti, kaj vse se je zgodilo. A je po prikazanem povsem zasluženo in velike pohvale vsem za opravljeno delo.”
Ob vsem, kar se je dogajalo v preteklih letih, ob zbiranju trofej, se je med vašim mandatom zgodila že druga Liga prvakov. Primerjava med 2014 in 2017?
“Sprememb večjih razsežnosti, v tem smislu, da bi klub začel drugače funkcionirati, ni bilo. Ob začetku kvalifikacjj sem si potihoma želel, da bi morda prišli do skupinskega dela Lige Europa, Liga prvakov pa je bila potem češnja na torti. Pri delovanju smo ostali na postavljenih tirnicah, nismo povsem prenovili ekipe, nadaljevali smo z istim strokovnim vodstvom in tudi v organizacijskem delu se razen ukinitve B-ekipe nič ni spremenilo. Očitno dobro delamo. Če smo takrat prišli do Lige prvakov z enakim načinom klubskega ustroja, smo zdaj vse ponovili. Primerjava pa… Obe sta posebni. Zaradi treh zaporednih uvrstitev v Ligo Europa in nato še evropske pomladi je bila Liga prvakov 2014, če se lahko tako izrazim, ne bolj pričakovana, ampak manj nepričakovana kot letošnja. Zdaj je res bil pozitiven šok, vendar prigaran na vseh nivojih.”
Del elite smo bili na igrišču, a tudi v drugih sferah. Pogled nazaj še iz vodstvenih izkušenj. Kako predsedniki Liverpoola, Seville ali Spartaka dojemajo Maribor, kot čudež ali kot vedno bolj pomembnega igralca v veliki druščini?
“V prihodnje bomo imeli nekaj nesreče, da nas vsi že poznajo. Zmeraj težje bo, saj nas bodo zaradi vseh naših dosežkov v nogometni srenji jemali bolj resno. To je ena ugotovitev ob stikih z vodilnimi možmi, druga pa je, da nam nihče ne verjame, s kakšnim proračunom prihajamo do teh uspehov. Ne samo prve ekipe, ampak celotnega pogona. Naš je primerljiv letnemu zaslužku enega nogometaša elitnih klubov. Pa ne prvega zvezdnika, ampak prej bolj ali manj rednega člana prve enajsterice. Včasih ob delovnih ali protokolarnih pogovorih z vodstvi drugih klubov še kaj dodamo, da pridemo do okrogle številke (smeh). Liverpool je svet zase, v klubu imajo 600 redno zaposlenih ljudi, da ne omenjamo drugih številk s finančnega vidika. Tudi Sevilla in Spartak se ukvarjajo s povsem drugačnimi razsežnostmi, smo pa z vsemi imeli dober, spoštljiv odnos. Na igrišču so potem videli, da smo lahko tudi v teh naših okvirjih konkurenčni. Ne moremo reči, da so se nas bali, a so nas zagotovo bolj spoštovali.”
Če ostanemo še pri gostovanjih oz. srečanjih s tekmeci: razumljivo je zaradi udobja in velikosti stadionov drugače, ampak kako ste recimo doživeli Champions Clube in ostale spremljevalne zadeve. Kam se naša organizacija tekem uvršča po kakovosti?
“Rekel bi, da je boljša. Pa ne iz subjektivnosti. Govorim o primerjavi tega, kar premoremo mi in kaj imajo na voljo ostali. Predvsem ob stanju Ljudskega vrta. Sevilla ima zveste navijače, tam je bilo ozračje kot na našem stadionu. Liverpool je klub, ki ni toliko vezan na domače okolje, ampak je vse večji produkt globalizacije in ob številnih navijačih iz tujine so zadeve nekoliko drugačne. Seveda je bilo povsod vse na visokem nivoju, toda glede na možnosti, ki jih imamo, smo se potrudili, da bi bili enakovredni. Tako na igrišču kot pri organizacijskem delu ter na tribunah. Tudi navijači so bili takšni, da se je o njih govorilo z izbranimi besedami. Na domačih tekmah in gostovanjih, še posebej ob nepozabni vijol’čni kulisi v Liverpoolu.”
Trud je bil nagrajen tudi finančno, z Uefino premijo. Kako ob tovrstnem dodatnem zaslužku zadržati to usklajevanje, ki je zdaj že stalnica, med tekmovalnimi željami in preudarnostjo poslovnega delovanja?
“Nekaj smo se naučili od prejšnjega vodstva. Tista prva Liga prvakov je privedla do miselnosti, kot da bomo vsako leto ponavljali takšne uspehe in so bile zadeve drugače zastavljene. Naše načelo je, da imamo zmeraj v mislih, kako je najbolj pomembna stabilnost kluba, celotnega pogona. Ves čas govorim o celotnem klubu in tudi denar, zaslužen letos, bo porabljen za delovanje kluba. Bogatih sponzorjev v našem slovenskem prostoru ni, tržišče je premajhno. So pa naši dosedanji sponzorji ugotovili, da smo dobra blagovna znamka, v katero se splača vlagati. To nam veliko pomeni, denar, ki smo ga zaslužili z Ligo prvakov, pa bo namenjen za funkcioniranje kluba. Da bomo lahko bolj mirno spali v prihodnjem obdobju. V vseh teh letih se je videlo, da če je klub stabilen in nima večjih pretresov, lahko ob dobro zasnovanem delu in z nekaj sreče tudi veliko doseže. Sodelovanje z našim športnim delom je odlično, Zlatko Zahovič je s svojim delom prispeval velik delež in pri tem dobro funkcionira, včasih celo predobro. Rezultati so vrhunski in priborjeni z delom, ne z nakupi. Spomnim se, ko me je ob prihodu vprašal, predsednik, koliko lahko porabim. Moj odgovor je bil, kolikor boš zaslužil. Ali pa kakšen evro manj, da nam še kaj ostane. Pa je seveda vedno odločanje zelo racionalno, brez velikih vlaganj. Tisti, ki imajo res veliko rezerv v dodatnih prilivih, si lahko to privoščijo. Mi si ne moremo, saj zaradi majhnega tržišča ni takšnih zneskov od TV-pravic. Potem bi mi tudi lahko športnemu delu omogočili več sredstev. Tako pa se zavedamo, do kod lahko gremo in bomo nadaljevali s skrbno porabo. Del zaslužka je bil upravičeno namenjen igralcem, ki so klubu prislužili to nagrado, preostanek pa bo šel za nemoteno delovanje v prihodnjem obdobju. Športni del pa bo ocenil, kaj še potrebujemo na kadrovskem področju.”
Ob tekmovalnem in poslovnem delu nas med najpomembnejšimi izzivi v 2018 čaka urejanje Ljudskega vrta. Kakšna so predsednikova pričakovanja glede obnove stadiona?
“Stadion je v lasti mesta. Pokazalo se je, da ob zdajšnjem stanju ne gre več naprej in so spregledali tudi tisti, ki o tem odočajo. Ne samo zaradi nogometnega kuba, ampak širše, saj je dobro znano, kaj vse našemu mestu prinašajo evropske tekme. Stadion je nujno potreben obnove in če se ne bi zgodilo zdaj, bi se moralo pozneje, kar bi pomenilo še večji vložek. Veliko improvizacije in razgovorov z Uefo je bilo potrebnih, da smo lahko doslej igrali v elitni druščini, saj stadion, razumljivo, ne ustreza tistim najvišjim kriterijem. Zdaj čakamo naslednji korak. Nisem pesimist, bolj realist in zato bom najbolj vesel, ko bom videl, da se bodo začela dela. Pri tem pa ne gre samo za obnovo stare tribune, ampak željo, da bi tudi ostali prostori dobili vsebino. Projekt je izdelan, pripravljen, kaj več sami kot klub težko storimo. Preostalo ni v naši moči.”
Tekmovalna želja v 2018 pa je…
“… da bi se maja radi veselili. Ali bolje rečeno, maja se bomo veselili. Drugim ni bilo treba igrati toliko evropskih tekem, pa smo zadržali ne samo priključek, ampak zasedli vrh. In tukaj želimo ostati ter se potem podati v nove kvalifikacijske izzive. Odločno, z namenom potrjevati, da nismo palček, ki nič ne pomeni v evropskem nogometu, ampak lahko meša štrene tudi največjim. Sem optimist. S stabilnimi financami se bo lažje posvetiti osnovni dejavnosti, nogometu, ob tem timu ljudi z zmagovalno miselnostjo, ki se ne spreminja, pa imamo spet možnosti za nove odmevne dosežke.”