Intervju
Intervju: DAMJAN BOHAR
S HITROSTJO NAD CENTIMETRE



Nerad govori o sebi. Če bi bilo po njegovem, bi raje vedno ostal v ozadju. A ga dosežki silijo v ospredje. Ob tem pa tudi izkušnje, status. Damjan Bohar v zgodbi o 2018 in celotnem dosedanjem obdobju v vijol’čnem, ki že ima veliko posebnih trenutkov. Skupaj smo od poletja 2013.

Damjan, začnimo iz ozadja po tematski plati. Najprej o pripravljalnem obdobju, vstopu v spomladanski del PLTS v zimskih razmerah.
“Priprave smo dobro oddelali. Po naporni, a prijetni jeseni je veselilo dejstvo, da smo znova bili skupaj. Ko so obremenitve največje, ni najlepši del nogometa, a vemo, da brez tega ne gre. Ne moreš zdržati sezone, še manj dobro igrati brez ustreznih temeljev. Bili smo na običajnih prizoriščih, kar nam je ustrezalo. Moravske Toplice in Antalya sta nam dobro znani bazi, tam se skoraj že počutimo kot doma. Priprave smo opravili po predvidenem programu, s kakovostno, raznoliko vadbo. Prišli smo iz Turčije v dobri podobi, potem pa… Ni noben izgovor, vendar je zima vplivala na zaključni del. Morda je težko razumeti, a je ta negotovost, kje bomo trenirali, ali bomo sploh igrali, z vmesnimi selitvami na umetno travo nekoliko vplivala na zbranost, počutje. Seveda smo se prilagodili, a nam je ravno zmanjkalo za tisti želeni finiš. Drugo tekmo smo že odigrali boljše kot prvo in ko ujamemo pravi ritem, bo naša podoba takšna, kot si jo vsi skupaj želimo.”


Lahko se zgodi slaba tekma, trud ne sme manjkati


Kako drugače je bilo začeti 2018 po izjemnem 2017?
“Občutki so bili fantastični. Pustili smo pozitiven vtis v Ligi prvakov, odigrali odličen jesenski del, pred tem spomladi prišli do naslova prvaka. Leto 2017 je potekalo po sanjskem scenariju. Toda minulo dogajanje smo pustili za seboj. Kar je bilo, je arhivirano. Tega nam ne bo nihče odvzel. Veliko smo dosegli, imeli izjemno leto, zdaj pa moramo gledati le naprej. Od prvega dne priprav smo osredotočeni na nove izzive, pred nami so novi cilji. Vsi vemo, da hočemo biti prvaki in vse bomo naredili, da nam bo uspelo.”

Tvoja nogometna biografija ima od prejšnje jeseni tudi novo poglavje. Ni veliko Slovencev med strelci v Ligi prvakov, tebi je uspelo dvakrat. Kakšne občutke prinaša spoznanje 2x v Ligi prvakov, 2x strelec?
“Ponosen sem na to, kar mi je uspelo, a se dobro zavedam, da je nogomet nenehno dokazovanje. Je nagrada za trud, za odlično sodelovanje s soigralci, brez katerih ni ekipnih zmag, prav tako pa tudi ne posamičnih dosežkov. Vedno delamo skupaj, da zabijemo in ko nam uspe, ni pomembno, kdo zadene. Ko prideš do takšnega mejnika, ti gre čez glavo marsikaj, a pride vse skupaj za teboj nekoliko pozneje. Ko zabiješ gol, se vsega niti ne zavedaš. Pozneje, ko te preplavijo čustva, si pogledaš posnetek in podoživiš občutke. Predvsem pa opaziš kaj novega. Včasih se po ogledu posnetka tudi dobro nasmejiš, ko vidiš, da si naredil med proslavo nekaj, česar drugače ne bi.”

Damjan Bohar zdaj ali pred nekaj leti, recimo 2013 ob prihodu v Maribor. Najbolj opazne razlike?
“Uf, kar precej jih je. Predvsem v miselnosti. Posvetil sem se nogometu, izbral sem si to pot, da bom živel od nogometa in fokus je popolnoma pri vseh obveznostih. Moram priznati, da prej režima dela, odgovornosti in vsega, kar prinaša s seboj igranje v takšnem klubu, nisem bil vajen. Že od nekdaj sem imel željo iti v Maribor in po prihodu sem se moral prilagoditi. Če nekaj želiš, moraš sprejeti te zahteve. Ko sem prišel v Ljudski vrt, sem spoznal nove dimenzije. Vse je bilo ponujeno ob odlični klubski organizaciji, celotnem ustroju, a je bilo treba zagrabiti za delo. Verjel sem, da ob dobrem delu rezultat ne bo izostal. Treniral sem in še vedno treniram na vrhuncu svojih moči, tako se obnašam tudi na tekmah. Včasih ne gre povsem po željah, trud pa ne sme manjkati. Trener je dobro rekel, slaba tekma se lahko zgodi, ne glede na vmesni razplet pa je treba nadaljevati z delom.”


Vedno je mogoč korak naprej




Da je izpisal uspešno nogometno zgodbo, je moral storiti marsikaj. Bohi razkriva zanimiv recept, kako je nadomestil pomanjkanje centimetrov.
“S hitrostjo, ki jo imam prirojeno. Nogometno pa z iskanjem praznega prostora, lukenj na igrišču. Ko uspejo dobre poteze, zadetki, samozavest raste in poskusiš še večkrat. Pa sem si rekel, zakaj ne bi poskušal. In je šlo...”

Je bil kdo na tej nogometno-razvojni poti v vlogi nogometnega vzornika?
»Nisem ga imel. Ves čas delam po svojih načelih, ki sem si jih zastavil. Zaenkrat mi to dobro uspeva in naj se tako nadaljuje. Vedno pa je mogoče narediti korak naprej. Upam, da bom določene zadeve v igri še izboljšal.«

Nogometa nič ni moglo zasenčiti. Kljub izraženi hitrosti, ki je bila hitro opazna, niti atletika.
»Res sem bil med najhitrejšimi že v šoli. Še posebej v sprintu, včasih tudi na daljše proge. Hodil sem na šolska tekmovanja, vendar atletika nikdar ni prišla v poštev kot šport, s katerim bi se resneje ukvarjal. Bi pa bilo zanimivo pogledati, če so kje doma še ostali kakšni kartončki z rezultati ali podatki s tekmovanj. Vendar je takoj prevladal nogomet in dileme ni bilo.«

Kje se je vse skupaj začelo, smo že predstavili. Mačkovci, prekmurska vasica v idiličnem okolju. Za popolno navigacijo še nekaj podatkov.
»15 km od Murske Sobote, smer Moravske Toplice. Toda ne desno, ampak pri rondoju levo (smeh). Imamo 55 hišnih številk, nekaj več kot 200 prebivalcev. V vasi sem igral mali nogomet, tam se je vse skupaj začelo. Potem so me začeli voziti na treninge v Križevce in od selekcije U-14 sem bil pri Muri. Naprej je vse dobro znano.”

Odkar si tukaj, imamo tudi več navijačev iz Prekmurja.
“Moji največji navijači so družina, punca, zdaj zaročenka in nekaj prijateljev, ki so redno na tribunah, skoraj na vsaki domači tekmi. Ko so na sporedu evropske tekme, je seveda zanimanje neprimerno večje. Takrat je težko vsem rezervirati mesta. Ko sem že zaključil s seznamom, se je vedno pojavila še kakšna prošnja. Nekje je treba potegniti črto, vsem ne morem ustreči. Mnogi so doživeli tisto magično moč Ljudskega vrta, nekateri še bodo. Veseli pa me, da prihajajo tudi na tekme slovenske lige.”


Vijol’čna soba, vijol’čno zvonjenje…




Kaj je v domu Boharjevih vijol'čnega?
“Starša imata zvonjenje na telefonu z navijaško pesmijo Maribora. Brat ima vijol’čno sobo, s popolno zbirko mojih dresov, opremil se je tudi s šali, majicami... Se je kar spremenilo v zadnjih letih, vsi so zaživeli z Mariborom v polnem pomenu. To je čutiti na vsakem koraku in njihova podpora mi veliko pomeni.”

Damjan Bohar zasebno.
“Preživljanje prostega časa z zaročenko Kajo, trenutki z družino. Umirjeno življenje, nič posebnega, kar bi morali omeniti (smeh).”

Hitrost na igrišču, a tudi izven. Če želimo našega igralca s št. 39 predstaviti še na drugačen način, lahko izpostavimo…
“… avtomobile. To je nekakšna moja strast, tega ne skrivam. Ampak seveda pod nadzorom, brez pretiravanja pri hitrosti.”

Še zaključna misel?
“Popoln fokus na treninge in naslednje tekme. Vemo, kaj si vsi skupaj najbolj želimo. Da bi bili ob koncu maja spet na ploščadi. Kdor je doživel te nepopisne občutke proslave naslova prvaka z našimi navijači, jih želi ponoviti. Prvenstvo je maraton, tega se dobro zavedamo. Na voljo je 36 krogov za zbiranje točk in tudi po kakšni slabši tekmi ostajamo osredotočeni le na en cilj. Prehajamo v ključni del. Dodaten motiv bo tudi spomin na evropsko poletje in jesen. Brez osvojitve prvenstva bo težko ponoviti tiste trenutke in poseben naboj evropskih kvalifikacij. Verjamem, da nas čaka uspešna pomlad.”










1.krog LESTVICA