Slovo od prve jugoslovanske lige

Podobne rezultate kot v prvih treh letih v prvi jugoslovanski ligi so vijoličasti beležili tudi v svoji četrti sezoni 1970/71. Po seriji solidnih iger, v zadnjem prvenstvenem krogu so doma igrali neodločeno z Veležem 1:1, so zbrali toliko točk, da so pristali na 13. mestu prvenstvene lestvice. Prelomna pa je nato bila naslednja sezona, prišel je čas za slovo od elitne druščine. Tako je NK Maribor po petih letih igranja v družbi najboljših jugoslovanskih klubov izpadel v drugo ligo. Upov je bilo konec v 30. od skupaj 34. krogov, ko se je moštvo v Ljudskem vrtu z Vardarjem razšlo 0:0, ob koncu tekmovanja pa ostalo na zadnjem mestu z dvajsetimi točkami. Kot zadnjo prvoligaško tekmo (11. 6. 1972) bomo pomnili poraz na domačem igrišču s 3:6 proti Olimpiji, moštvo je nastopilo v postavi: Vabič, Petrič, Bolfek, Bradvić, Simeunović, Rašević, Krajnc, Vučeković (Dobrijević), Kukanja, Prosen (Klančnik), Horjak. Zadetke za Maribor so dosegli Vučeković, Krajnc in Klančnik, ki ostaja zadnji strelec za NK Maribor v prvoligaški konkurenci.

Proti Proleterju pred 20.000 gledalci

Sledila je vrnitev na drugoligaška igrišča. Moštvo je pokazalo značaj in spet nanizalo odlične predstave. Zmaga v zadnjem krogu pred 7000 gledalci v Ljudskem vrtu proti Rijeki kar s 7:1 je potrdila drugo mesto, ki je prineslo kvalifikacije za ponovno uvrstitev v najvišji rang tekmovanja. Po dramatični izločitvi Budučnosti (odločale so enajstmetrovke) so se Mariborčani pomerili s Proleterjem iz Zrenjanina. Prva tekma je bila na sporedu v Ljudskem vrtu in v analih bo zapisana kot ena izmed tistih, zaradi katere Maribor ni spal. Osmi julij 1973 je poseben datum. Za obračun, ki je odločal o napredovanju v prvo ligo, je v mestu vladalo izredno zanimanje, tako da je bil stadion poln do zadnjega kotička že dve uri pred začetnim sodniškim žvižgom. Blagajn sploh niso odprli, saj so bile vse vstopnice razgrabljene že v predprodaji. Po oceni takratnih novinarjev si je dvoboj v Ljudskem vrtu ogledalo kar 20.000 gledalcev. Nekateri tudi brez vstopnic, saj sicer čvrsta betonska ograja ob pritisku množice izven stadiona ni vzdržala. Podrl se je steber in dokler tja niso postavili policaja, so jo skozi luknjo najhitrejši ucvrli na tribuno… Vijoličasti so se gledalcem oddolžili z odlično igro ter zanesljivo zmago s 3:1 (strelci Binkovski, Horjak, Vučeković), tako da so si pred povratno tekmo priigrali lepo prednost. Zrenjanin je zajela nervoza, v pričakovanju odločilnih 90 minut se je tehnični direktor Proleterja Miloš Milutinović fizično lotil tamkajšnjega novinarja, ki je pisal o tem, da so posamezniki na prvi tekmi namerno igrali slabo in naj bi že bili prodani v druge klube. Poročevalec je moral poiskati zdravniško pomoč v bolnišnici, za Proleter pa se je na našo žalost vendarle izšlo po željah. Poraz z 0:3 je razblinil mariborske upe o ponovnem vzponu med elito. Proleter je izkoristil priložnost in na krilih navijačev prišel do preobrata, žal pa je na mariborski strani ostal grenak priokus. V 23. minuti pri zaostanku 0:1 je Ražić dosegel zadetek, kar je dokazoval tudi poznejši televizijski posnetek, toda sodnik Spasoje Medić je le odmahnil z roko in označil, da je domači branilec žogo izbil, preden je prešla golovo črto.

Med elito več ni šlo

Po nesrečnem razpletu kvalifikacij pa so se začeli za NK Maribor časi manj odmevnih dosežkov. V naslednjem letu namreč vijoličasti niso uspeli ostati v vrhu drugoligaškega nogometa. Prvenstvo so končali na trinajstem mestu, ob velikem trudu za obstanek v ligi. V sezoni 1974/75 se je ekipa po štirinajstih letih igranja v zveznih ligah spet vrnila v republiško, a je ta avantura trajala le eno sezono. Že v prvem poskusu je moštvo prepričljivo postalo republiški prvak in se vrnilo med drugoligaše s petnajstimi točkami prednosti pred zasledovalci. V tej konkurenci so tudi ostali do konca desetletja, najbolj pa se približali eliti v sezoni 1978/79, ko so za Čelikom pristali na drugem mestu.