Bil je nepozaben večer. Kot bodo nepozabni, vedno prisotni spomini na aktivno kariero legendarnega kapetana. Sobotni večer so zaznamovala močna čustva, pred, med in po tekmi. Z več mejniki. Marcos Tavares je po tolikih epskih poglavjih v vijoličastem izpisal zadnjega.
“Moram priznati, da so čustva mešana. Po eni strani sem vesel, da sem doživel vse to, kar so mi omogočili klub in navijači, po drugi pa sem žalosten, saj se zavedam, da sem zaprl eno poglavje v mojem življenju,” je strnil vtise Marcos Tavares in iskal prave besede ob poskusih, da bi obvladoval močno prisotna čustva.
Šli smo iz vrhunca v vrhunec. Kot nas je skozi skupaj 593 nastopov vodil sam v preteklih štirinajstih letih…
“Uf, kje sploh začeti. Zame, za celotno družino je bil poseben večer. Nisem mogel verjeti, da je res, ko mi je klub pripravil skrito presenečenje in sem zagledal starše. Skozi misli so šle vse pretekle zgodbe iz otroštva… Oče in mama sta najbolj zaslužna, da sem danes dober človek. V Braziliji ni lahko uspeti. Oče se je zbujal ob petih zjutraj, da me je vozil na treninge. Marsikaj smo morali pretrpeti, spal sem na tleh, nismo imeli hrane. Ko sem ga videl, sem mu rekel, da se je vse izplačalo. Hvaležen sem za vse. Hvaležen sem vsem. Trenerju, direktorju, soigralcem, vsem v klubu, vsem navijačem…”
Ko se zdaj spomni na zimo 2008, dobi celotna zgodba še večjo razsežnost.
“Nikdar nisem pomislil, da bi lahko ostal tako dolgo. V Maribor sem prišel, da skušam pomagati moštvu in se vrnem v tekmovalni ritem. Ob tem pa uživam v igranju. Niti v sanjah nisem pomislil, da bi lahko postal najboljši strelec v zgodovini kluba in da me bodo ljudje tako spoštovali.”
Bilo je svečano, a je bil zaradi stanja na lestvici vendarle močno izražen tekmovalni naboj. Preprosto je šlo za tekmo, ki se ni mogla končati drugače.
“Verjel sem, da bomo zmagali. Pred tekmo sem rekel v slačilnici, naj odmislimo vse, kar se dogaja na tribunah, ampak nas zanima samo igrišče. Z edinim ciljem, kako priti do treh točk. Fantje so se trudili. Na začetku je bilo prisotne nekaj nervoze, ampak potem nam je steklo in smo naredili preobrat. Vedel sem, da bodo fantje naredili vse, da bi zmagali, saj nismo le soigralci, ampak smo družina. Verjamem, da lahko v zadnjem krogu premagamo tudi Muro in postanemo prvaki.”
Spremljevalni program je imel več vrhuncev, katerega bi izpostavil?
“Najtežje vprašanje. Težko bi izpostavil in se odločil, katerega bi izbral, saj jih je bilo res veliko. Prišla sta starša, tudi moja brata, celotna družina je bila z menoj. Ne najdem pravih besed, da bi opisal, kakšni so bili občutki. Dejansko moram najprej v miru odvrteti celotno dogajanje. Velika čast je, da se zahodna tribuna imenuje po meni. Hvalažen sem za to obliko izraženega spoštovanja, saj si najprej želim biti dober človek, šele potem nogometaš. Vse, kar sem želel, je, da bi igral nogomet in bil vesel. Potem pa se je zgodilo toliko… Bil sem ganjen, komaj sem zadrževal solze. Hvala vsem. Za vse! Težko se odločim, kaj je bilo najboljše.”
Med sobotnim večerom je postal tretji igralec z upokojeno številko svetega dresa…
“Še eno veliko priznanje. In dodatna čast, da sta bila oba moja predhodnika v tej vlogi ob meni, tako Stipe in Jasmin kot vse druge legende različnih obdobij. Upam, da bo v Mariboru v prihodnosti še veliko legendarnih nogometašev.”
… in dočakal uresničitev sanj, da bi igral skupaj s sinom.
“Ne samo, da sem igral s sinom. Dvakrat sem mu tudi podal, haha. Pred vstopom v igro sem mu rekel, naj ne zapleta zadev v igri in prvo žogo hitro odda od sebe. Če si nervozen, moraš na začetku igrati bolj enostavno. Potem pa iz zanesljive podaje iti naprej. Želel sem mu pomagati. Ima nadarjenost, bo pa vse odvisno od njega, kako uspešen bo v karieri. Mora pa trdo trenirati in biti zgleden profesionalec.”