Intervju
MARCOS TAVARES
Maribor v srcu, to je moj dom


Za soigralce Tava, s polnim imenom Marcos Magno Morales Tavares. Za vse, ki tudi bežno spremljajo nogometna dogajanja, pa tisti mladenič z večnim, nalezljivim nasmeškom. Marcosa Tavaresa, kapetana moštva, ki je prineslo toliko veselja v letošnji sezoni, smo ob zagonu nove spletne strani povabili na prvi intervju za nkmaribor.com v prenovljeni podobi.

Kapetanova zgodba je prav posebna, Brazilija je zaradi njegovih odličnih iger v zadnjih treh letih na Štajerskem dobila veliko simpatij. Ali si vedel, da pred teboj nogometaš iz Brazilije še ni oblekel majice NK Maribor?

»Nisem vedel, da pred menoj še nihče iz Brazilije ni igral za NK Maribor. Sem res prvi? Zanimivo... Vesel sem, da v Mariboru, Sloveniji. Še posebej v Mariboru, tukaj se prijetno počutim, Maribor je moj dom. Bog mi je namenil, da sem tukaj. In kar mi je namenil, je moj dom. Tudi družina se dobro počuti, trudimo se, da bi obvladali slovenščino. O klubu pa prav tako ne gre izgubljati besed. Maribor je zame najboljši klub v državi, z velikim potencialom.«
 

Vsi bi bili Romario, jaz pa - Viola
 

Smisel za preigravanje, nogometne vragolije, imajo Južnoameričani že v genski zasnovi. Kdaj je Marcos Tavares naredil prve nogometne korake, česa se najbolj spominjaš iz otroštva?

»Tedaj smo igrali nogomet na ulici, bosonogi, brez nogometnih čevljev. Vsak otrok v Braziliji je imel idola, igralca, ki bi ga rad posnemal. Romario je bil v mojih otroških letih 'zakon' za večino, vsi smo želeli biti kot on. Ko sem bil prepričan, da bom igral kot napadalec, sem si izbral novega idola. Ko sem ga videl, kako igra, me je navdušil Viola. Bil sem levičar kot on, želel sem vse počenjati kot Viola. V Braziliji ima vsak fant isto željo – postati poklicni nogometaš. Žal uspe le redkim. Nismo vedeli, kaj natanko pomeni biti poklicni nogometaš, a smo imeli sanje. Moje so se k sreči uresničile.«

Da se je v tvoji domovini težko prebiti med najboljše, ni treba posebej razlagati. V biografiji ostaja zapisano, da si bil član mlajših reprezentančnih selekcij. Kdo iz tiste generacije je danes med najuspešnejšimi?

»Začel sem pri ekipi U-15, nato dobil priložnost še pri starejših selekcijah. Veliko smo potovali po reprezentančnih akcijah. Zaradi velikih razdalj v Braziliji nismo bili redno v stikih, a smo se razveselili drug drugega, ko smo se srečali. Iz tiste generacije sta največ dosegla Diego in Dani Alves.«
 

Dragocena malezijska izkušnja
 

Koliko sta potem na tvoj nogometni razvoj vplivali izkušnji iz Malezije in Cipra?

»Uf, to sta bili povsem različni zgodbi. Pri devetnajstih sem zapustil Gremio, saj mi trener ni namenjal priložnosti. Želel sem igrati, ponudila se mi je priložnost in odšel sem na tuje, čeprav nisem znal angleško. Sprva sploh nisem vedel, kje se nahaja ta država. Odhitel sem preverjat osnovne podatke na internet. V Maleziji sem potreboval nekaj časa, da se znajdem. Prvi teden sem shujšal za štiri kilograme, nisem znal vprašati niti za hrano. Soproga je bila noseča, a je šla z menoj. Malezija je prinesla dragocene izkušnje. Začel sem živeti odgovorno, saj nisem imel ob sebi nikogar iz družine, da bi mi pomagal. S soprogo sem se naučil, kako postati moški, družinski človek. To mi je veliko pomagalo, iz tistih časov imam zdajšnjo miselnost, da je družina najpomembnejša. Tam se je začelo moje novo življenje. Srečal sem Jezusa, spremenil življenjske navade. Tudi nogometno se mi je izšlo po željah. Dobro sem igral, dosegal zadetke in dobil ponudbo s Cipra. Tam pa sem se znašel v popolnoma drugačni situaciji. Imel sem dobro, zelo dobro pogodbo. Igrali smo kvalifikacije za ligo prvakov, nismo se uvrstili v skupinski del in ljudje iz uprave kluba so vse Brazilce, ki smo bili tam, umaknili na stranski tir. Pogodba je bila veljavna še dve leti, toda zaradi neuvrstitve v ligo prvakov nas niso več želeli plačevati. Ostal sem brez kluba, a mi je nato uspelo priti v Slovenijo, po priporočilu Niltona. Spoznala sva se v tistem mojem kratkem obdobju igranja na Cipru.«





Na kaj pomisliš ob besedah Poreč in Medulin?


»Poreč, Medulin. Hm...«



Tam se je začela zgodba Marcosa Tavaresa v vijoličastem. Če bi ti kdo januarja 2008, ob prihodu na priprave v Poreč, dejal, da boš v Mariboru dočakal tudi januar 2011, bi mu verjel?

»Saj res, v Poreču je bila ekipa Maribora na pripravah, ko sem se ji pridružil. Ja, in v Medulinu sem odigral pripravljalno tekmo, v bistvu preizkušnjo. Ob odhodu s Cipra sem razmišljal o sebi, družini. Potreboval sem klub. Imel sem to tekmo, kot priložnost, da se dokažem trenerju in športnemu direktorju, ali lahko ostanem v Mariboru. Sprva sem dobil pogodbo za šest mesecev, priznam, da nisem pomislil, da bom tako dolgo tukaj. Presenečen sem, kako se je razpletlo.«
 

 V Mariboru imamo prihodnost


Zdaj, tri leta pozneje, si tukaj že povsem domač. Do te mere, da nameravaš (p)ostati prebivalec Maribora s stalnim bivališčem. Kaj je v mestu ob Dravi tako posebnega, da si mnogi nogometaši po koncu kariere prav tukaj ustvarijo dom?

»Spomnim se, da prvih šest mesecev ni bilo tako prijetnih, nisem redno igral. Zdaj pa sem ves čas na igrišču, v veliko čast mi je, da sem kapetan moštva. Moj trud je poplačan. Čudovito je živeti v Mariboru. V srcu čutim, da je to moj dom. Življenje sem prepustil božjim rokam. Storil bom, kar bo želel. Božja volja je, da z družino živim v Mariboru. Mesto ni preveliko, a ima vse, kar človek potrebuje za prijetno družinsko življenje. Ni nevarno, otroci pa imajo tukaj nogometno, teniško, glasbeno šolo… Lahko hodijo na gimnastiko, v šolah so dobri učitelji, dovolj je trgovin, imamo gledališče, bolnišnico. Všeč mi je, da po mestu ni pretiranega prometnega vrveža. Tudi za sproščanje je dovolj priložnosti, na Lentu, Pohorju… Maribor je veliko in hkrati majhno mesto, to ravnovesje mi ustreza. Največ pa pomeni spoznanje, da lahko imajo otroci tukaj prihodnost.«



Napadalca, ki zabija gole, niza asistence in nikdar ni poškodovan, bi si želel vsak klub. Z mariborskim je pogodbo še podaljšal, do poletja 2013. Te kljub vmesnim ponudbam ni dovolj zamikalo, da bi se preizkusil še kje drugje na evropskih igriščih?

»Podaljšal sem pogodbo, to veliko pove o tem, da sem zadovoljen v Mariboru. Moj cilj je, da spet postanemo prvaki, da imamo uspehe v evropskem pokalnem tekmovanju. Rad bi si pridobil tudi slovenski potni list. Da bi uresničil še to željo, moram živeti v Sloveniji pet let. Morda bi potem lahko tudi igral za Slovenijo. Zdaj se izteka tretje leto.«

In če se bodo pred tem zvrstile kakšne ponudbe…?

»Bom razmislil o njih in se seveda ob vsakem morebitnem stiku najprej pogovoril z vodstvom kluba. Da bi našli rešitev, ki bi bila najboljša za vse. Sicer pa o tem res ne razmišljam, trenutno so misli le pri uspehih Maribora.« 

Brazilci me kličejo, da bi prišli sem




Kje vidiš NK Maribor v prihodnjih dveh, treh letih?

»Napredek kluba v vseh segmentih je izjemen že v tem času, odkar sem tukaj. Ne dvomim, da se bo trend nadaljeval tudi v prihodnjem obdobju. Slovenska liga pomeni dobre priprave na evropske preizkušnje, v katerih smo premagali Palermo, Videoton, Hibernian. Kako dobro se dela, je opazno tudi ob tem, da igralci, ki odidejo iz Maribora v tujino, igrajo v prvi enajsterici. V Palermu, na Portugalskem. To potrjuje napredek kluba in tudi slovenskega nogometa. Liga prav tako dela korake naprej. Da ne govorimo o reprezentanci, ki je bila na svetovnem prvenstvu. Verjamem, da sledi uspešno nadaljevanje. Prihodnost je svetla.«

Se je morda kdo od brazilskih igralcev kdaj obrnil nate s prošnjo, da bi prišel v Maribor?

»Lahko povem, da je v zadnjem času veliko brazilskih igralcev navezalo stik z menoj. Po telefonu, internetu. Mnogi me sprašujejo o Mariboru, spremljajo, kako igramo. Pa ne le igralci, tudi trenerji kažejo zanimanje za vse, kar se dogaja. To je zelo dobro spoznanje in pomeni potrditev našega uspešnega skupnega dela.«


 








9.krog LESTVICA
STRELCI
Olimpija
18
Aluminij
18
Celje
16
DNŠ Mura
16
Maribor
15
Bravo
11
Tabor Sežana
10
Domžale
7
Triglav
6
Rudar
4