Marsikaj se v Ljudskem vrtu spreminja, on ostaja stalnica. Dejan Mezga je že več kot štiri leta prebivalec Maribora. Ves čas sodi med pomembnejše člane moštva in je deležen posebnih simpatij med občinstvom. Potrditev je prišla v najbolj ustrezni obliki: z izborom za Vijoličastega bojevnika 2009, prav s strani navijačev. Nikdar ne bomo izvedeli, kako bi se mu razpletala kariera, če ne bi imel toliko smole s poškodbami. Je pa kljub vmesnim zapletom ohranil pozitivno razmišljanje in željo po dokazovanju. Zdaj verjame, da je napočil čas novega vzpona. Od spomladanskega dela sezone si Dejan veliko obeta.

Z nami je od januarja 2007. Seznam zadev, ki so se zgodile v času, odkar prihaja skoraj vsak dan v Ljudski vrt, je dolg.

»Res dolgo obdobje. Je pa nadvse prijetno, tukaj se počutim kot doma. In očitno sodim med ljudi, ki ne marajo sprememb (smeh). Še vedno živim tudi v istem stanovanju. Nekaj časa je bilo prisotno razmišljanje, da bi se preselil kam drugam, v drugi del mesta, a potem nisem spreminjal bivališča. Povedano po pravici, sem ob prihodu na nek način pričakoval, da bi dolgo ostal v Mariboru. To je bil moj cilj in veseli me, da je uresničen. Veliko mi pomeni spoznanje, da sem tukaj osvojil vse trofeje, prvenstvo, pokal in superpokal. Zdaj pa stremim k še višjim dosežkom.«

Ostal je le še Pridigar

Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin od tistih prvih trenutkov? Si vedel, v kakšno okolje prihajaš?

»Dobro sem se zavedal, kam prihajam. Morda nisem bil seznanjen z vsemi organizacijskimi podrobnostmi, sem pa vedel, da gre za klub z bogato zgodovino, odličnimi navijači. Hitro sem se prepričal, da gre za nekaj večjega, kot sem bil vajen prej. Za profesionalizem v pravem pomenu besede. In hkrati, da je prisoten tudi pritisk, ki je razumljiv v klubih z velikimi ambicijami.«

Slačilnico si je doslej delil z različnimi soigralci, doživljal vzpone in padce kluba.

»Veliko nogometašev se je zamenjalo v tem času. Ko se ozrem po slačilnici, opažam, da je od mojih prvih dni v klubu ostal le Pridigar. Nekateri so vmes zamenjali tudi po dva, tri klube, ne le enega. Ko se spomnim, s kom vse sem igral, ugotavljam, da je za nami pestro obdobje. Ponosen sem, da smo uspešno sodelovali in ostali v prijateljskih donosih. Še zdaj se slišimo, smo v stikih. Nasploh so se v zdaj že več kot štirih letih zvrstili različni trenutki, prijetni in manj prijetni. Več je bilo prijetnih, o tem ni dvoma. Osvajali smo trofeje, nekaj naredili tudi v Evropi.«

Koliko drugačna je zdaj liga v primerjavi z prejšnjimi leti?

»Ne bi toliko analiziral lige, zame je najpomembnejše, da smo mi drugačna ekipa, močnejša. Ne vem, koliko se je spremenila liga, lahko pa zatrdim, da je opazna naša preobrazba. Predvsem v zadnjem letu, dveh smo veliko napredovali. Igramo res dober nogomet. Na nek način je tudi vsakemu posamezniku zdaj lažje igrati, saj moštvo odlično funkcionira.«

Ponoči je vstajala žena

Če odmislimo nogomet, je nedvomno največja sprememba v tem obdobju povezana z zasebnim življenjem. Dejan Maribora nikdar ne bo pozabil, že zaradi rojstva otroka.

»Nedvomno mi bo Maribor ostal v nepozabnem spominu. Tukaj se mi je rodil sin, vedno mu bo v vseh dokumentih pisalo, kraj rojstva Maribor. Med igranjem v vijoličastem sem se tudi poročil. Sicer ne prav v Mariboru, ampak v domačem kraju, saj je bilo tako lažje izpeljati vse organizacijske zadeve in zbrati sorodnike na enem mestu. Torej vse najlepše stvari, ki so se mi zgodile, so povezane z Mariborom. Četudi ne bom vedno tukaj kot igralec, ga bom nosil v srcu.«

Mnogi pravijo, da po prevzemu očetovske vloge običajno sledijo najboljše predstave športnikov?

»Naj obvelja tudi v mojem primeru. Razumljivo gre za posebne občutke, za neizmerno srečo v življenju. Sin je dopolnil že deset mesecev. Otrok prinaša veselje v stanovanje, vsak dan se znova razveseliš, kar deluje pozitivno na počutje. Vse se vrti okoli sina, to je nov zagon v življenju. Ne počenjaš vsega toliko za sebe, ampak za druge. Spomniš se, da je treba kaj več storiti tudi zaradi žene, otroka, celotne družine, na katero moraš misliti.«

Koliko pomagaš pri domačih opravilih, je spanec v zadnjih mesecih nekoliko krajši?

»Bila je kakšna ura manj spanja, to je razumljivo. S tem, koliko več zdaj delam doma, se ne bi ravno hvalil (smeh). Veliko časa pa preživljam s sinom, ko sem doma. Kot vsak otrok tudi Niko v prvih mesecih ponoči ni veliko spal, a je bila žena tista, ki je vstajala, ko se je zbujal. 'Izvlekel' sem se z izgovori, da imam treninge (smeh). Takšen je bil dogovor, nočna bujenja so bila v njeni domeni. Zdaj pa Niko že spi kot jaz vso noč in ni več težav.«

Miselnost kluba – dodaten motiv

Pri zgodbi o tebi ne gre brez ene teme - poškodb. Si se kdaj ujel v razmišljanju, kaj bi bilo, če se ne bi vmes ubadal z različnimi zapleti?

»Ravno v tem, kaj bi bilo drugače brez poškodb, ne. Toda jasno je, da ne morem mimo tega. Predvsem sem razmišljal o tem, zakaj se mi je vse skupaj dogajalo. Zdaj skušam drugače rešiti zadeve, da morda preprečim morebitne nove težave. Priznam, da se nerad spomnim teh zapletov. Zato upam, da gre za preteklost.«

Ne smeva izzivati usode, toda zdaj lahko rečemo, da gredo zadeve v pravo smer. Z rednim igranjem, brez prisilnega počitka.

»Vse je v najlepšem redu. Za menoj so priprave, ki sem jih oddelal v kosu, brez zapletov. Začel sem redno igrati. Za vsakega igralca je najpomembnejše, da igra v kosu, brez težav. Ob vmesnih premorih še dodatno spoznaš, da je največja sreča v karieri športnika, ko lahko nemoteno sodeluješ na treningih, tekmah.«

Kaj si obetaš od spomladanskega dela sezone?

»Ambicije kluba so znane, iste so tudi ambicije igralcev. Pričakujemo dobre igre, kar upam, da nam bo prineslo naslov prvaka in pokalnega zmagovalca. Hkrati pa se bomo skupaj tudi že počasi pripravljali na nove preizkušnje na mednarodnem prizorišču.«

Klub ima zmagovalno miselnost, zahtevajo se zmage, trofeje. Pomeni to izziv ali breme?

»Nekaj najlepšega za igralca je, če pride v klub, ki je ambiciozen in si na vsaki tekmi želi zmagati. To je boljše, kot bi se boril za obstanek. Poteguješ se za vrh, za to, da si najboljši. Zmagovalna miselnost kluba pomeni le dodaten motiv, da se trudiš po najboljših močeh. Super zadeva, če lahko igraš v takšnem klubu.«

Ponosen na »bojevnika«

Nekateri soigralci so se vmes preselili v tujino. Se je morda tudi pri tebi pojavilo vprašanje, kdaj sledi čas mojega prestopa?

»Nekje je že prisotno podobno razmišljanje, vsak športnik govori o želji po zaslužku, reševanju eksistence. Ne bom povedal nič novega, če to izpostavim med naslednjimi cilji v karieri. Mnogi soigralci so odšli, dočakali svoj trenutek. Morda nekoč čaka prestop tudi mene, a se s tem ne obremenjujem. Srečen sem v Mariboru, nikamor ne hitim. Na športni poti je pomembna tudi potrpežljivost. Moram redno igrati in upam, da bom uresničil vse cilje za prihodnost.«

Vpisan si tudi na seznam Vijoličastih bojevnikov. Odnos z navijači v Mariboru je bil vedno prežet s simpatijami?

»Ne skrivam, da mi to veliko pomeni. Je dokaz mojega dela, odnosa do kluba, nogometa nasploh. Ko imamo včasih videoanalizo in vidim v sobi sliko z napisom Vijoličastega bojevnika, občutim zadovoljstvo. Ponosen sem na dobljeno priznanje. Vendarle sem prišel v tujo državo, kjer so me navijači izbrali za prejemnika te nagrade. Tudi doma imam fotografijo, ki jo bom vedno lahko pokazal sinu, družini. Gre za veliko zadevo, hvala navijačem za to nagrado in nasploh veliko, neprecenljivo podporo ekipi.«

Koliko novih navijačev je od leta 2007 NK Maribor dobil na Hrvaškem?

»Precej. Toliko, da sem še sam presenečen. Ne le družina in prijatelji, tudi v mestih, kjer ne pričakujem, da kdo spremlja mene, naš klub, slovensko ligo, imamo podporo. Včasih sem prav začuden, koliko simpatij je deležen NK Maribor izven slovenskih meja. Tudi na Hrvaškem spremljajo naše tekme in obiskujejo spletno stran nkmaribor.com.«