Dileme zanj ni bilo. Odkar se je kot otrok s prijatelji po šolskem dvorišču začel poditi za žogo, se je postavil v gol. Zrasel je do 196 centimetrov, a mu ljubezni do nogometa, sprejete od očeta, nihče ni odvzel. Drugi športi ga niso zamikali, Jasmin Handanović je sledil otroškim sanjam in postal nogometni vratar. Velik vratar, ne samo po centimetrih. Če ne bi bil istočasno na sceni bratranec Samir, bi v zadnjih letih nizal nastope v reprezentančni majici. Vselej je na seznamu državne, kot št. 1 vijoličaste vrste pa pomeni zadnjo, težko premostljivo oviro za nasprotnike.

Priprave se bližajo h koncu, najizkušenejši v naši ekipi jih je med dosedanjo kariero še kako vajen. Si morda beležil, katere po vrsti so to priprave zate?

»Uf, to je res težko reči. V Sloveniji je malo drugače, ko imamo priprave dvakrat na leto. V tujini se prvenstvo ne prekinja in imaš samo poletne priprave. Res se ne spomnim, koliko jih je že bilo. Precej (smeh).«

Spodbuda in tekmovalnost

Koliko se priprave od priprav lahko razlikujejo? Še igralci potrebujete »trdo roko« ali je zdaj že samoumevno, da ni potem uspešne sezone brez ustrezne baze, trdega dela v tem obdobju?

»Zavedamo se pomena profesionalizma. Zato se moramo pripraviti že na priprave, da lahko pridemo čim prej v ritem zahtevnih treningov, ki se potem začnejo ob skupni vadbi. Hkrati s tem tudi pripraviš telo, da je pozneje čim manj poškodb in lahko v želenem ritmu izboljšuješ svojo formo.«

Je z leti težje prestajati aktivnosti v teh najbolj delovnih tednih sezone, z največjo intenzivnostjo vadbe?

»Priprava na trening je znana, natančno opredeljena. Z izkušnjami se znaš soočati z vsemi zahtevami, edina razlika je v tem, da se z leti spreminjajo življenjske navade. Toda tudi po tej plati je vse jasno. Kar je izven terena, ne sme vplivati na kariero. Morebitne težave je treba pustiti pred vrati, ko prideš na trening ali tekmo. Seveda ima določen vpliv, ko imaš doma ženo in dva otroka. To je že tretje leto, ko imam družino, a se navajam tudi na to vlogo.«

Kako se pa počutiš v vlogi najstarejšega v vijoličasti slačilnici?

»Določeno spoštovanje mora obstajati. To velja že na ulici in je prisotno tudi v garderobi. V nogometu je tako, da ni več delitve na stare in mlade. So samo dobri in slabši igralci. Kakšnih starostnih omejitev ni, ne delamo razlik, ko se družimo. Če mlajši ne vedo, kaj storiti v določenih primerih, vprašajo za nasvet. Nam starejšim pa tudi včasih ustreza, da smo bolj razigrani, ko smo z mladimi. Našli smo primerno sorazmerje, to pa prinaša dobro družbo, medsebojno razumevanje. Če pogledamo po slačilnici, smo res mlada ekipa. V zadnjem času se to v nogometu bolj pogosto dogaja, časi se spreminjajo. Klubi gledajo z drugega izhodišča, da mlajše, v domačem okolju vzgojene igralce izpostavijo nogometnemu svetu, s tem zaslužijo in poskrbijo za lažje preživetje.«

Beseda, dve o delu ekipe v rokavicah. Delate z moštvom, a pogosto tudi sami, pod nadzorom trenerja vratarjev Draga Kondića.

»Vsi štirje vratarji smo na takšni ravni, kar se tiče dela in odnosov, da en drugega spodbujamo. Včasih se čuti tudi tekmovalnost, kar mora biti prisotno. Skušam kaj prenesti na mlajše kolege, z namenom, da popravimo določene zadeve. Seveda se vratarski treningi razlikujejo, ker izvajamo drugačne vaje, razvijamo drugačne mišice. Je pa pomemben dejavnik, ko sodelujemo z ostalim delom ekipe glede taktike, postavljanja na terenu. Da pridemo do usklajenosti in posledično boljšega rezultata.«

Ni dovolj, da letiš po zraku

V kolikšni meri pomagajo vratarju dolgoletne izkušnje pri pripravi na treninge? Se je veliko spreminjalo v zadnjih letih v metodiki dela?

»Žoge so hitrejše, udarci, predložki pred gol močnejši, ostrejši. Treba je delati na tem, na hitrih reakcijah, na postavljanju. Stvari se, razumljivo, spreminjajo. Zdaj ni več dovolj, da letiš po zraku... Če sešteješ sekunde, imaš kot vratar morda za tri minute posredovanj med tekmo in takrat moraš biti povsem zbran. Doslej se je v našem delu res veliko, več je zdaj odvisnega od vratarja. Spremembe so že opazne in ni dvoma, da še bodo.«

Ali mlajši vratarski kolegi, Matej Radan, Marko Pridigar in Dragan Topić, povprašajo izkušenejšega za nasvete?

»Seveda se med seboj precej pogovarjamo o vratarskih zadevah, odvisno od situacije. Ko se kaj zgodi, jih zanima, kako se odzvati ob določeni situaciji. Prav tako sam opozorim, če opazim kaj posebnega, uporabnega. Vsi se zavedamo, da lahko izboljšamo zadeve. Sproti se dogovarjamo, analiziramo posamezne primere. Tudi jaz, ko odkrijem svoje napake, delam na tem, da jih čim prej odpravim.«

Pomeni to nenehno vratarsko usposabljanje, da si tudi med spremljanjem tekem, za razliko od drugih gledalcev, bolj pozoren na vratarje?

»To je naš posel in tako tudi spremljanje tekem poteka na drugačen način. Zmeraj rad pogledam, kako se postavi vratar in analiziram. Če je dobil gol, gledam, kako se je premikal napadalec, kaj je naredil vratar. Še boljše kot med prenosom najpomembnejše zadeve pri vratarju opaziš med gledanjem v živo in res je, zagotovo se ubadam z analizo vratarjev, ko spremljam tekme tudi v prostem času.«

Handanović, Casillas, Abbiati…

Koga bi uvrstil na lestvico treh trenutno najbolj prepričljivih vratarjev v svetu nogometa?

»Razumljivo velja izpostaviti Samirja Handanovića, ki si po prikazanem v daljšem obdobju zasluži tudi stopničko več. Mislim, da bo to v letošnjem poletju tudi dosegel. Seveda ne moremo mimo Casillasa, ni treba razlagati, zakaj. Bi pa v najožji krog uvrstil tudi Abbiatija. Lani je bil v nekoliko slabši formi, a spet prihaja na najvišji nivo. Ti trije so zame trenutno v ospredju.«

Preden si prišel v naše, vijoličaste kroge, smo te spremljali prav v soseščini, kjer izpostavljaš Samirja Handanovića in Christiana Abbiatija. Po čem boš pomnil svoje italijansko poglavje kariere?

»Po dobri izkušnji na začetku, potem pa je ostal grenak priokus, ker je klub propadel in s tem tudi večletna pogodba. Nikdar ne bom vedel, kako bi se izteklo, če bi klub še obstajal. Za vratarja sem bil še vedno v dobrih letih, toda finančna situacija v svetu nogometa je privedla do tega, da so ljudje gledali na to, kako nameniti več priložnosti mladim in z njimi več iztržiti. Morda bi se kariera drugače razpletla tudi v primeru, če bi šel prej v tujino.«

Zdaj je minila že prva polovica leta z začasnim bivališčem v Mariboru, kako si se privadil na življenje v mestu ob Dravi?

»Mestnega jedra še ne poznam, kot bi si želel, saj mi treningi omejijo čas. Tukaj so še otroci in veliko prostega časa preživim z družino. Raje izkoristim vsako priložnost za manjši izlet v gozd, za sprehod, aktivnosti na igralih. Sin je v vrtcu, pri njem je že malo prisoten mariborski naglas, tako da lahko rečem, da smo se hitro vklopili v novo okolje (smeh). Sicer s tem nimam težav, hitro se prilagodim. Še posebej življenju v okoljih, ki so mi všeč. Maribor je res posebna zgodba. Ko si med temi ljudmi, navijači, ki imajo radi nogomet, je drugače. Maribor se razlikuje od drugih mest v Sloveniji, po nogometu in tudi nasploh. Ne vem, kako naj opišem razliko. Preprosto, ljudje so toplejši.«

Moje sanje – sanje Mariborčanov

Povezava z družinskimi člani in Mariborom je opazna še z eno posebnostjo…

»Res je. Želel sem si našiti imena družine, torej žene, hčerke in sina na brisačo, na katero sem dodal tudi grb NK Maribor. To brisačo nosim s sabo v gol in jo imam na tekmah vedno ob sebi. Da so moji najbližji na nek način vedno z mano na igrišču.«

Po lepih izkušnjah torej ni na vidiku hitre, nove selitve?

»Ne, vse misli so povezane z Mariborom. Želim si oddelati pogodbo do konca in stremim le k novim uspehom kluba.«

V zadnjem obdobju jih ne manjka. Ko si prišel v klub, se je predstavila želja po čim daljšem bivanju na evropskem prizorišču, nato ste skupaj celo presegli pričakovanja.

»Uspeh je bil res izjemen. Predstava v Glasgowu sodi med nepozabne, v skupinskem delu nam je malo manjkalo še za kakšen podvig. Zdaj že razmišljamo o novih izzivih, ob dobrih rezultatih želimo spomladi utrditi stik z navijači, da potem skupaj lahko razmišljamo o naslednjem evropskem koraku. Liga prvakov je morda prevelik zalogaj, a dokler sanjaš, si želiš, je vse mogoče. Osebna želja ostaja Liga Europa, sanje pa so kot pri vsakemu Mariborčanu (smeh).«

Ni ravno običajno, da prestopni rok ne prinese kadrovskih sprememb. Novim izzivom naproti stopamo v isti zasedbi. Prinaša to spoznanje še eno dodatno prednost?

»Podpiram odločitev, da ni bilo sprememb v slačilnici. Imamo 15 točk prednosti, ekipa je ostala nespremenjena, prav tako želja. Vsi bi radi čim prej pripeljali naslov prvaka in pokalno trofejo v Maribor. Tekme v nadaljevanju sezone bodo pomenile tudi pripravo za Evropo, poletje bo kmalu tukaj. Zato je dobro, da v isti zasedbi nabiramo nove izkušnje. Potem pa znova v boj...«