Sezona je končana. Ko potegnemo črto pod dogajanjem, gre za vse prej kot običajne dosežke: naslov državnega prvaka z rekordnim številom osvojenih točk, trofeja za pokalnega zmagovalca, vmes uvrstitev v Ligo Europa... Najbrž ni premočna beseda, če govorimo o sanjski sezoni?
»Vsekakor lahko govorimo o izjemni sezoni, v kateri izstopa uvrstitev v Ligo Europa, kar se je zgodilo prvič v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Poleg tega smo potrdili status najboljšega v državi v prvenstvu in to le še potrdili z zmago tudi v pokalu. Čeprav smo hitro postali prvaki, se nismo uspavali in zadovoljili z doseženim. Čakali smo z isto resnostjo še na pokalni zaključek. Po uspešno opravljeni nalogi v finalu pokala resnično lahko govorimo o sanjski sezoni.«

 

»Oba naslova prvaka imata posebno težo, prvi je vedno prvi, pri drugem pa smo to storili suvereno in ob tem tekmovali še z rekordi. V Maribor sem prišel, da naredim korak naprej v karieri in seveda tudi z željo po lovorikah. S ponosom lahko ugotovim, da se mi je to uresničilo.«
 

Velika moč novega/starega prvaka je v kolektivu. Vso sezono ste igralci poudarjali pomen dobrega ozračja v slačilnici, čeprav vlada tudi velika konkurenca za mesta v ekipi. Predvsem v napadu. Kako bi opisal Marcosa Tavaresa, Daliborja Volaša in Roberta Berića, preostale tri soigralce iz udarnega napadalnega »paketa« in kako pojasnjuješ spoznanje, da ste si uspeli razdeliti minute, ohraniti zadovoljstvo in učinkovitost v trenutkih, ko ste bili na igrišču?
»Dobro ozračje iz slačilnice se prenese tudi na igrišče in se kaže v rezultatih, ki jih dosegamo. Velika konkurenca je na vseh položajih, ne samo v napadu, kjub temu pa se vsi zares dobro razumemo med seboj. Tudi sam sem z vsemi napadalci v prvi vrsti prijatelj, soigralec, tako da v konkurenci ne vidim nič slabega. Poleg tega pa zaupam vase in vedno dajem vse za uspeh ekipe.«
 

Katera med tekmami v vijoličastem dresu se ti je doslej najbolj globoko vtisnila v spomin?
»Posebno mesto ima prva tekma proti Rudarju v Velenju februarja lani in hkrati prvi zadetek v mariborskem dresu. Je pa v letošnji sezoni vredno izpostaviti domačo tekmo proti slovitemu tekmecu Glasgow Rangers, zadetek v 93. minuti in izjemno vzdušje na tribunah Ljudskega vrta. Energijo naših navijačev je težko opisati z besedami, to je preprosto treba doživeti.«

Opazna je tvoja dobra povezava s tribunami Ljudskega vrta, navijači Maribora nasploh, kako jo čutiš?
»Že ob prihodu v Maribor sem začutil pozitivno energijo,vsi so me lepo sprejeli, moram priznati da se tukaj počutim domače. Vesel sem, da navijači cenijo moj trud, njihova spodbuda mi daje izjemno motivacijo.«

Po tekmi ali v mestu ne manjka prošenj za fotografiranje, podpisovanje. Katera je bila v tvojem primeru najbolj nenavadna želja po avtogramu?
»Nasploh je prepoznavnost nogometašev Maribora neverjetna, hitro sem opazil, da je klub zaščitni znak v mestu. Ljudje res cenijo nogometaše, ni jih sram pristopiti, se kaj pogovoriti, vprašati za avtogram. Z veseljem ustrežem vsaki prošnji. Hm, če pomislim, res nisem dajal avtogramov samo na majice in kartice. Med najbolj nenavadne recimo sodi podpis na vabilo za poroko (smeh).«

»Med treningi izkoristim prosti čas predvsem za počitek, saj je le ta pomemben tako kot sami treningi. Preživim ga skupaj z dekletom, porabim ga za druženje s soigralci, prijatelji,ob prostih dnevih pa grem rad tudi domov v Novo Gorico.«

»Skušam se držati ustaljenih navad. Zjutraj mi punca pripravi zajtrk, rad grem na krajši sprehod, da ujamem svež zrak. Ko je tekma popoldne ali zvečer, se prej dobimo s soigralci na kavi, si kaj zanimivega povemo. Pred tekmami si ne ustvarjamo dodatnega pritiska, teme naših pogovorov so bolj splošne, lahkotnejše. Običajno na dan tekme za kosilo jem podobno, na jedilniku je puran na žaru z rižem, zraven pa zelena solata. Vse v zmernih količinah, saj jasno ni priporočljivo preveč jesti pred odhodom na igrišče. Po kosilu začnem s svojim ritualom pred tekmo. Rad se umirim, pogledam še kakšne posnetke golov, vmes pa na ves glas vrtim glasbo. Morda se sosedje tudi jezijo, a si mislim, enkrat na teden bodo že potrpeli. S tem se zberem, obenem pa mentalno pripravim na tekmo in motiviram. Uro in pol pred zborom, ki je predviden na stadionu, se začnem pripravljati za odhod na tekmo. Pomembno je, da se dve uri pred začetnim sodniškim žvižgom napotim od doma. Nimam posebnih zahtev, želim si le, da vse poteka počasi, da ne hitim.«
 

Nastopil si že v številnih intervjujih. Obstaja še kaj posebej zanimivega, kar bi lahko izpostavil o sebi in te nihče še nikdar ni vprašal?
»Hm, mogoče bi kot zanimivost lahko povedal, da sem prvi intervju dal že pri enajstih letih, saj sem bil med srečneži, ki smo pospremili nogometaše na igrišče na tekmi evropskega prvenstva leta 2000 med Slovenijo in Jugoslavijo. Šlo je za nagradno igro Coca Cole, imenovane Fun ball. Z žogo smo morali meriti na gol s tremi luknjami. Če si od treh poizkusov dvakrat zadel, si lahko izpolnil prijavnico. Tekmovanje je potekalo po vsej Sloveniji, preizkusil sem se v Novi Gorici. Za pot v Belgijo so izbrali enajst otrok, na prizorišču Eura smo bili en teden in si ogledali to tekmo. Žal pa se ni vse izšlo po željah. Hoteli smo namreč na igrišče z našimi nogometaši, ker smo želeli imeti slovenske drese in jih potem obdržati. Postali pa smo spremstvo jugoslovanske reprezentance. Tako sem na igrišče spremljal Predraga Mijatovića. Če bi bili v družbi Slovencev, pa bi zdajšnjega trenerja Darka Milaniča.«

»Prav res, tokrat v vlogi zastavonoše (smeh). Znova sem se prijavil na akcijo Coca Cole, ki ni več imela poudarka na natančnosti udarca, ampak je šlo za preizkus znanja v zgodovini slovenskega in svetovnega nogometa. Pravilno sem odgovoril na vprašanja in skupaj še z dvema fantoma na testu, ki smo ga pisali, kot bi šlo za šolskega, dobil največ točk. V Južni Koreji smo preživeli en teden. Nepozabna izkušnja je ostala v posebnem spominu, na igrišče sem nesel zastavo pred prvo tekmo naše reprezentance proti Španiji.«

Med običajna ne sodi niti ime, ki ni ravno pogosto v Sloveniji. Po kom si ga dobil, kdo ti ga je izbral?
»Zasledila ga je mama v eni izmed knjig. Takoj ji je bilo všeč in skupaj z očetom sta se odločila, da mi namenita nekoliko drugačno ime, ki ni prav pogosto v naših krajih.«

Zgodba o Etienu Velikonji pa v zaključku ne more mimo še enega zanimivega podatka - v družini bržčas nihče nima tako učinkovite naveze, kot jo v tem primeru tvorita z bratrancem Timom Matavžem.
»Zelo sem ponosen na Tima, da mu gre tako dobro. Verjamem, da bova v prihodnosti kdaj zaigrala skupaj. Upam, da kmalu in pogosto tudi v reprezentančnem dresu. Povezava v najini zgodbi sta mami, ki sta sestri. Sicer pa sva res tesno povezana, saj smo najprej živeli skupaj v isti hiši v Šempetru. Ko sem bil star osem let, smo se preselili v Novo Gorico. Kljub selitvi pa sem bil spet vsak dan v Šempetru, seveda ob neutrudnem igranju nogometa. S Timom sva se veliko naučila, ko sva cele dneve preživljala na igrišču in se po treningih v klubu dodatno učila nogometnih veščin od starejših do poznih večernih ur. Če bi spet spravili skupaj tisto ulico v Šempetru, bi imeli zelo konkurenčno ekipo. Valter Birsa je bil doma v sosednji hiši, blizu naju s Timom je živel Goran Cvijanović, pa Bojan Đukić, Marko Vogrič… Pri Birsi se je takoj videlo, da bo velik igralec. Vključil nas je v igro s starejšimi in vsi smo se veliko naučili od njega. Na otroštvo imam res lepe spomine. Ni bilo računalnikov, playstationov in od tega igranja nogometa na ulici smo veliko odnesli.«