Ker je tako dolgo prisoten na članskem prvoligaškem prizorišču, bi kdo pomislil, da gre že za prekaljenega mačka. Toda 17. junija je dopolnil 21 let in Robert Berić še vedno sodi med najmlajše v vijoličasti slačilnici. Mladost mu omogoča neprecenljive možnosti dodatnega nogometnega razvoja, a je mladenič iz Krškega hitro postal zrela osebnost. Zaveda se vseh zakonitosti profesionalizma, v pogovoru za nkmaribor.com pa smo si kljub nizu zaporednih preizkušenj vzeli čas za daljši pogovor in predstavitev razmišljanja enega najbolj iskanih mladih slovenskih nogometašev.

Julij, avgust, kmalu bo tako tudi septembra. Tekme se vrstijo ena za drugo. Kateri način je najboljši, da med evropsko jesenjo ne pozabite na domače prvenstvo?
»To za nas ni več nič novega, vajeni smo tega ritma in vemo, kako se soočiti. S pomočjo trenerja, ki nam pomaga, da preklopimo na prvenstvo, se nam ne more zgoditi, da bi bili nezbrani. Preklop nam uspe takoj, v eno ali drugo smer. Z evropskega na domače prizorišče ali obratno.«

Več izkušenj, manj napak

Koliko je opazno, da ekipi doslej pridobljene evropske izkušnje pomagajo pri nastopih na slovenskem prizorišču?
»Nedvomno smo se med dosedanjimi evropskimi nastopi veliko naučili. Te izkušnje se poznajo na različne načine. Najbolj pomembno je, da znamo ostati mirni, ne glede na vmesni potek dogodkov. Tudi če naredimo kakšno napako, se v nadaljevanju boljše odzovemo, bolj izkušeno. Z vsako mednarodno tekmo napredujemo, vse te izkušnje so neprecenljive.«

Zagotovo tudi za boljši odziv na nove evropske izzive, med katere nedvomno sodita tudi dvoboja z zagrebškim Dinamom?
»Natanko tako, evropske tekme za nas niso več novost in tudi zaradi tega, ker se nam je to že dogajalo, se lažje soočimo z vsemi situacijami. Tudi s temi, ko se v medijih in okolju ustvarja večji pritisk. Res je v pričakovanju evropskih tekem marsikaj drugače, ko opažamo, da obstaja večje zanimanje. Po mestu je bolj živahno, več je pogovorov o nogometu, ljudje nas spodbujajo, izražajo želje po dobrih nastopih. Seveda nam to prinaša le še dodatno energijo. Se pa zavedamo, da moramo ostati mirni, zbrani, če želimo uresničevati tekmovalne cilje.«

Kakšen je tvoj recept? Se danes lažje soočaš z vlogo igralca z večjo minutažo, večjim deležem k uspehom moštva?
»V Mariboru je zmeraj velika konkurenca, na vseh igralnih mestih. Nikdar ni lahko priti do mesta v ekipi. Vedno moraš biti stoodstotno zbran, na vsakem treningu, na vsaki tekmi, uradni ali pripravljalni. Sam se trudim po najboljših močeh že od prihoda, saj sem se zavedal, da šteje le nenehno dokazovanje. Vesel sem vsake ponujene priložnosti, razumljivo, da se v zdajšnjem obdobju, ko več igram, najboljše počutim. Kdo pa ni vesel, ko redno igra? Takšnega igralca ne poznam.«

Še je prostora za napredovanje

Kako doživljaš komentarje s strani, pozitivne ali negativne? Te kritike prizadenejo oziroma pohvale ponesejo?
»Na vse skupaj gledam kot na sestavni del posla. Pohvale vsak rad sliši, to je že v človeški naravi. Kritike pa so lahko tudi koristne in si jih ni treba vedno preveč jemati k srcu. Čeprav ni vedno lepo slišati, če kaj ni v redu, se zavedam, da so kritike lahko tudi dobronamerne. Vem, da imam prostora za napredek. Rad bi še kaj izboljšal v igri, zabijal še več golov. Predvsem pa ostaja v ospredju želja, da zmagujemo in se uresniči želja o igranju v Ligi prvakov.«

Velika prednost našega upa iz konice napada pa ob instinktu strelca ostaja spretnost, sposobnost zadrževanja žoge za priključitev soigralcev v napadalne akcije.
»Tega sem vajen že od mlajših selekcij, mi ustreza. Morda zato, ker sem hitro zrasel in so veliko igrali 'na mene', me iskali s podajami. Pohvaljen sem bil za tehnično znanje, vem pa, da je vedno lahko še boljše.«

Je bil učinkovit uvod v sezono najlepša spodbuda za sezono 2012/13?
»Po dobrih pripravah vedno vsi z zanimanjem pričakujemo, kako bo, ko bo šlo zares. Dobro smo začeli novo tekmovalno obdobje, uspelo mi je zadevati in upam, da bomo vsi skupaj v tem uspešnem ritmu tudi nadaljevali.«

Si zmeraj verjel, da imaš v Mariboru dolgoročno zaupanje?
»Takoj se je videlo, da sem povlekel najboljšo potezo zame in moj nadaljnji razvoj. Nikdar nisem podvomil o pravilnosti odločitve. Navijači so me dobro sprejeli, hitro sem začutil njihovo podporo, prav tako od vseh v klubu. Ko sem prestajal tisto začetno obdobje prilagajanja, je bilo vse lažje ob spoznanju, da se v novem okolju prijetno počutim.«

NK Maribor ob tvojem prihodu in danes?
»Ob prihodu je šlo za veliko spremembo v mojem življenju, za novo okolje. Prišel sem v večji klub in potreboval nekaj časa, da se privadim na razmere. Zdaj sem v Ljudskem vrtu že povsem domač, vse je drugače. Maribor ima urejeno vse, kar sodi k pravi organiziranosti kluba. Pogoji so vrhunski, prav opazno je, da klub nenehno raste v vse pogledih in igralci res lahko razmišljamo le o nogometu. Posebna zgodba so navijači. Moji zdajšnji in tudi nekdanji soigralci so to sicer že omenjali, vendar je preprosto treba izpostaviti, da se vsak, ki igra v Mariboru, počuti kot nogometaš v pravem pomenu besede.«

 

Raje sem izpostavljen na igrišču

Robert Berić zasebno, izven igrišča? Ne pojavljaš se veliko v javnosti, ostaja vtis, da ne maraš preveč izpostavljenosti.
»Bo kar držalo. Raje sem bolj izpostavljen na igrišču (smeh).«

Ko nisi na treningu ali tekmi, pa…?
»… rad spim. Čim več, kolikor je pač mogoče (smeh). Zvečer pogledam kakšen film.«

Od fanta, ki ga je pot popeljala najprej v Ljubljano in nato v Maribor, slovenski nogomet veliko pričakuje. Kako bi opisal svojo dosedanjo zgodbo?
»»Za vse je 'kriv' oče, igral je nogomet in doma smo vedno bili povezani z najbolj priljubljenim športom. Skupaj smo gledali tekme in spomnim se, da sem najbolj cenil brazilskega Ronalda, ki je zame še vedno eden najboljših napadalcev na svetu. In hitro je bilo jasno, kakšna bo moja nogometna zadolžitev, takoj sem postal napadalec. Začel sem v Krškem, kjer sem igral do 16. leta. Ob selitvi v Ljubljano, v srednjo šolo, kjer sem bil v nogometnem razredu in smo trenirali čez dan, pa se je pojavila ponudba Interblocka. Odšla sta dva napadalca, hitro sem dobil priložnost v članski konkurenci. To mi je veliko pomagalo, saj se igra na višji ravni kot na tekmah mlajših selekcij, prej sem se privadil na trše dvoboje. Povezal sem dve prvoligaški sezoni, ob propadu Interblocka pa sem dobil klica Zlatka Zahoviča, da pridem k prvakom. In dalje je vse znano…«

Znano je tudi, da se je našega napadalca s št. 32 doslej veliko omenjalo v povezavi s prestopi v tujino…
»Lepo je slišati ali prebrati, da se kdo zanima zate. Priznam, da se nisem veliko ukvarjal s tem, čeprav sem zasledil zapise v medijih. Zavedam se, da ne igra vsak klub v evropskih ligah, v skupinskem delu. Tudi večji klubi ne uresničujejo takšnih ciljev. Pri NK Maribor sem srečen, uresničujem osebne in tekmovalne cilje. Ne hitim v tujino, zavedam se, da je čas moj zaveznik.«

Lani Liga Europa, letos najmanj ponovitev dosežka in možnost uresničitve najbolj skritih želja. Se ujameš kaj te dni v razmišljanju o morebitnem nastopanju v Ligi prvakov?
»Priložnost je velika, to bi bila res neprecenljiva izkušnja in posebno, nepozabno doživetje. Povedano po pravici, si sploh še ne znam predstavljati, kaj bi pomenilo, če bi se uvrstili v Ligi prvakov. Želja je neizmerna, storili bomo vse, da bi nam uspelo. Verjamemo vase, spoštujemo nasprotnika, odločitev pa sledi kot vedno na igrišču, v dveh neposrednih dvobojih z Dinamom.«

Se spomniš trenutkov iz leta 1999, ko je Maribor igral v ligi prvakov?
»Bil sem še premajhen, tako da so spomini bolj 'megleni'. Seveda pa smo doma stiskali pesti na vsaki tekmi. V Sloveniji vsi spremljajo Maribor, ve se, kaj pomeni klub.«