Začeti moramo pri še vedno zelo aktualni temi: Panathinaikos. Odmevnih 3:0, sanjski začetek Lige Europa. Veliko je bilo napisanega, izrečenega o super četrtku, kaj še lahko dodamo, ko so se vtisi polegli?

»Težko je kaj dodati k popolnemu večeru. Res smo odigrali na vrhunski ravni, bili evropski Maribor. V pravem pomenu besede. Dobro smo analizirali nasprotnika, vedeli, od kod nam preti nevarnost. Sploh pri hitrih bočnih igralcih. Vse je šlo po načrtih, odlično smo stali na igrišču, zapirali prostor v sredini in po bočnih položajih, napadalci so se izkazali z učinkovitostjo. Gledalci so bili spet naš dvanajsti igralec, o vsem lahko govorimo le z izbranimi besedami. Težko bi bilo lepše.«

Zreli do užitka

Veliko se je v pričakovanju otvoritve skupinskega dela govorilo o tem, kako koristne so bile lanske evropske izkušnje. In že v prvi tekmi ste pokazali, da ni šlo le za prazne besede…

»Če lahko rečem zase, vem pa, da je bilo podobno tudi pri nekaterih soigralcih, ko smo se pogovarjali o tem, sem se vmes pri vodstvu z 2:0 spomnil tekme z Belgijci. A že takoj v naslednjem trenutku opustil to misel. Ko sem gledal soigralce, ki so stali pred menoj in ob meni, sem bil trdno prepričan, da ni možnosti, da bi se kaj obrnilo v nepravo smer. Delovali smo tako zrelo, da je bil res užitek igrati. In verjamem, da so uživali tudi gledalci, ko so spremljali dogajanja s tribun.«

S tribun vidimo končni produkt. Manj je znanega o procesu, ki privede do tega zaključka. V slovenski ligi igrate s posameznimi ekipami štirikrat v sezoni, skrivnosti ni. Kako pa se lotevate priprav na evropske tekme? V kolikšni meri lahko med ogledi posnetkov spoznate ekipo, da potem veste, kaj vas čaka na igrišču?

»Od strokovnega štaba dobimo vse podatke, posnetke. Skozi te priprave lahko spoznaš značilnosti ekipe. Vidi se, od kod preti nevarnost. Če so močnejši pri prekinitvah, če puščajo luknje, ko grejo v napad in se priključuje tudi obrambna vrsta. Gre za pomembne malenkosti, o katerih vsak posameznik začne razmišljati in se pripravlja tako na ekipo kot nasprotnika, ki prihaja nate. Da že lahko predvidiš določene zadeve. Ugotoviš, ali je levičar, desničar. Če gre v napadalnem delu večinoma na notranjo stran… Težko je prav vse preprečiti, ker so na drugi strani vrhunski igralci, raznovrstni, nepredvidljivi. Pripomorejo pa te temeljite priprave k temu, da lahko pred tekmo občutiš tudi slabosti nasprotnika.«

Redni in tudi le občasni spremljevalci dogajanja pri Mariboru poudarjajo, kako je opazno, da klub raste iz leta v leto. Ti si ves čas zraven, že peto sezono. In s tem nadvse merodajen sogovornik, da predstaviš to preobrazbo, spremembe?

»Opazim jo že po garderobah (smeh). Tukaj je prva razlika, ker smo bili še v starem delu, pod zahodno tribuno, ko sem prišel v Maribor. Slačilnice v novem delu so zdaj res na zelo visokem nivoju, s tem smo igralci doživeli veliko spremembo, ko smo se preselili v te prostore. Seveda pa ne gre le za slačilnice. Najbolj pomembne so zadeve, da se napreduje v celotnem ustroju kluba. Že pred časom se je dosegla točka, ko igralci lahko razmišljamo le o nogometu, za vse drugo je poskrbljeno. Velike zasluge za preobrazbo, razvoj ekipe pa ima nedvomno tudi strokovni štab. Če pogledam iz mojega zornega kota, kot igralec, je opazno, kako se je spreminjal delovni proces. Tudi treningi so drugačni, trener jih je skozi ta leta na zanimiv način prilagajal in dopolnjeval.«

Peto sezono sodeluješ tudi z istim trenerjem. Se kdaj zgodi, da ob prihodu na stadion že veš vnaprej, kako bo na treningu?

»Morda smo se kdaj pošalili s soigralci, kdo bo uganil, kaj bomo danes počeli. Pri tem je prednjačil Viler, njemu je to bolj v krvi (smeh). Toda ugotavljali smo, da je prisotna raznolikost. Nikdar ni postalo monotono, da bi vedeli danes bomo delali to, v torek bo na vrsti tisto. Sprva so bile recimo priprave zelo naporne, zadnje dve, tri sezone pa tudi osrednji del pripravljalnega obdobja ni več v znamenju suhega teka. Res so zahtevne, kar je razumljivo za priprave, a vse počnemo z veseljem. Tudi ta del, za katerega običajno igralci rečemo, da ga ne maramo preveč. To, da je trener pet sezon na isti klopi, je redkost, prava posebnost v slovenskem prostoru. Za nas pa nadvse pozitivna izkušnja. Trener nas pozna, mi njega. Nastala je homogenost, okoli tega se razvije tudi vzdušje. Ve, kdaj je treba pristopiti drugače, kdaj se 'pohecat'. Res odlično sodelujemo.«

Levo, desno, vseeno

Iz tujih klubov pogosto prihajajo vesti o nedisciplini, o tem, da je nekdo kaznovan, odstranjen iz ekipe. V vijoličasti slačilnici pa disciplinskih prekrškov ni zaznati, ne gostujete na straneh črne kronike.

»Ekipa bi bila težko boljše sestavljena, da bi se na enem mestu zbrali takšni posamezniki. Nimamo nikogar, ki bi izstopal po negativnem. Velikokrat gremo skupaj na večerjo, kar kot celotna ekipa. Družimo se tudi po treningih. To je nekaj največjega, kar lahko dosežeš kot kolektiv v športu. Tega ne moreš 'natrenirati'. Ekipa pač ima ali nima. Vesel sem, da naša ima. Dihamo skupaj, si pomagamo med seboj, vsi se trudimo za dobre medsebojne odnose in to se potem odraža tudi na igrišču.«

Hitrost, sposobnost preigravanja, a tudi taktična usposobljenost in raznovrstnost. Tvoje igralne značilnosti dobivajo nove razsežnosti, sprejemaš različne naloge. Kakšno razliko zate pomeni igranje ob levi ali desni stranski črti?

»Spomnim se, da je bilo v moji drugi sezoni v Mariboru, ko mi je trener prvič omenil, da bom igral na levi strani. Sprva sem imel pomisleke, ali mi bo šlo, saj pred tem nisem nikoli igral tam. Razmišljal sem, kako se bom postavljal, ker je gibanje drugačno, prav tako zapiranje nasprotnika. Pa sem se privadil. Tudi letos sem najprej začel na desni, potem je prišla prva tekma v Evropi v gosteh, proti Željezničarju in sem se preselil na levo stran. Ko se zdaj ozrem nazaj, mi nova vloga ustreza. Forma je dobra, uspehi ekipe odlični in zdaj mi je res vseeno, kje igram. Levo ali desno. Dal bom maksimum povsod. Če bo treba, bom šel tudi v gol (smeh).«

Vstop v peto sezono na istem mestu je zaznamovalo tudi novo podaljšanje pogodbe. Zanimivo, gre že za tvoj tretji avtogram na pogodbi z NK Maribor.

»Res nisem pričakoval, da bom ostal tako dolgo. Vsak igralec, ki pride v Maribor, ima v mislih, da bo mogoče enkrat šel tudi v tujino. Nisem šel nikamor, a sem zelo zadovoljen. Vmes sem postal pravi Štajerec. Zdaj me že skoraj vleče na avstrijsko stran, glede na to, da sem se preselil v Šentilj (smeh). Vse gre po načrtih, tudi poškodbe so me obšle in zdaj že nekaj časa nimam težav. Vesel sem, boljšega si ne bi mogel želeti. Potrdilo dobrega dela je še to podaljšanje pogodbe. Drugo, odkar sem v Mariboru. Nisem še obupal, da bi se kdaj preizkusil v tujini, vendar imamo zdaj vsi skupaj še dovolj motivov v vijoličastem. Veselim se novih podvigov ekipe.«

Saj je ob tolikšnem številu evropskih tekem Maribora že skoraj isto, kot bi igral v tujini?

»Res (smeh). To je tisto, zaradi česa treniraš vse življenje in se odrekaš. S takšno ekipo, kot jo imamo v Mariboru, lahko ponavljamo uspehe in smo sposobni skupaj v prihodnjem obdobju narediti še korak naprej. Vemo, kaj bi to pomenilo.«

Viole: Ajde Mejač, gremo

Je mogoče izpostaviti najpomembnejše tekme, narediti osebni seznam »top 3« ali »top 5« dogodkov doslej v Ljudskem vrtu?

»Najprej je zagotovo treba omeniti tisto tekmo proti Celju, ko smo prvič skupaj postali prvaki. Z Violami ob liniji (smeh). Kakšni dogodki… Ko so Celjani izvajali kot, sem krenil proti žogi, ob meni pa je bil navijač in me spodbujal pri vratnici, ajde Mejač, gremo. To je bila velika sprememba zame. Prideš iz Kopra, igraš pred 500 do 1000 gledalci, tukaj pa jih je 10.000 in v pričakovanju naslova kar stojijo ob igrišču. Noro… Tisto je bil res nepozaben trenutek, kar naježil sem se. Posebno poglavje je Glasgow, trenutek, ko smo izločili Rangerse in se uvrstili prvič v Ligo Europa. Pa zdaj Panathinaikos. Vsaka zmaga proti Olimpiji je bila nekaj posebnega. Ali tekma proti Palermu z res posebno energijo na tribunah. Spominov je res veliko, prevladujejo prijetni.«

Nov spomin pa je medtem nastal na Bonifiki. Z golom št. 1 na prvenstvenih tekmah. Kaj ti je bila prva misel, ko je žoga šla mimo vratarja Hasića v mrežo? Zadetki ne sodijo med tvoje osnovne zadolžitve, a te je verjetno vmes že kdaj prešinilo, kdaj bo čas tudi za to.

»Nisem se obremenjeval s tem, bistveno je bilo izpolnjevati vse druge zastavljene naloge. Ob tem pa sem bil že nekajkrat blizu, proti Muri, Željezničarju... Na tekmi z Dinamom v Ljudskem vrtu sem sicer zadel, a so ga razveljavili. Lahko rečemo, da je ta gol že visel je v zraku in zgodil se je na terenu, kjer sem pred prihodom v Mariboru odigral dve sezoni. Ni pa bilo posebne proslave, posebnih misli. Le da je žoga v mreži in da se nadaljujejo uspehi ekipe.«