Kot naslednjega sogovornika v daljšem intervjuju za nkmaribor.com smo izbrali igralca s št. 6, ki ga poznamo po hitrosti, tehnični dovršenosti, vztrajnosti. Zdaj ga bomo spoznali tudi po zanimivi življenjsko-nogometni zgodbi. Naš gost je Martin Milec, fant iz okolice Maribora, ki mu je bil nogomet položen v zibelko.

“Začel sem pri šestih letih, v prvem razredu osnovne šole. Najprej nekaj mesecev v Račah, ker je bilo do tja najbližje iz domače Podove, potem pa sem se takoj preselil k Aluminiju. Za nogomet sta me navdušila oče in stric, oba sta tudi sama igrala v nižjih ligah. Sicer pa je bilo pri meni hitro jasno, kam bo šlo. Prva izgovorjena beseda je bila žoga, ne mama, ata,” z nasmeškom razlaga obetavni 21-letnik, rojen v Mariboru, ki z družino ves čas živi v kraju Podova pri Račah.

“Čez dobra dva meseca grem na svoje, s punco se seliva v Rače. Na otroštvo v domačem kraju me vežejo prijetni, res lepi spomini. Nisem imel brata ali sestre, a mi ni bilo nikdar dolgčas. Ni mi bilo treba hoditi v vrtec, lahko sem ostajal doma z babico in dedkom. To je imelo poseben pomen, saj sem lahko bil še več z žogo in 'driblal' kar med njima (smeh). Drugače pa sem veliko časa preživel z drugim dedkom, lovcem in z njim hodil v gozd.”

Z navijači čez ograjo na igrišče

Nogometni lov na uspešno kariero pa se je začel pri Aluminiju, s premiero med člani le nekaj dni po 17. rojstnem dnevu. Kako si se soočil s hitrim preskokom v člansko konkurenco?

“Ni mi povzročal težav, saj sem večino tedanjih igralcev članske ekipe dobro poznal. Pred tem sem z njimi pogosto treniral in dobro se je začelo že na prvi tekmi. Spomnim se, da smo igrali proti ekipi Krškega in takoj mi je uspelo doseči gol. Bera (Robert Berić) ni igral, takrat je že bil pri Interblocku in imel srečo, da se je izmuznil dvoboju (smeh). V drugoligaški konkurenci sem debitiral, ko sem dopolnil sedemnajst let, vmes pa igral še pri mladincih. Imeli smo dobro ekipo, igrali so Jović, Črnčič, Delamea, Rotman… Ob prvem letu mladinskega staža pa sem že začel redno igrati za člane.”

Se spomniš, kako si kot otrok doživljal NK Maribor? Iz okolice je vedno prihajalo v Ljudski vrt veliko gledalcev, so tudi tebe vozili na tekme?

“Tudi sam sem bil med njimi, redno smo hodili na tekme. Po uvrstitvi v ligo prvakov je to postalo še bolj intenzivno. Predvsem, odkar sem začel trenirati, sem še z večjim zanimanjem spremljal vsa dogajanja. Ko nismo imeli tekme mlajših selekcij, sem bil v Ljudskem vrtu. Vozila sta me oče in stric, ki sta tudi sama obiskovala tekme. Zraven pa z nami bratrančevo dekle. Spomnim se, da smo bili vedno na vzhodni tribuni, na starem stojišču. Dvakrat sem bil na stadionu ob osvojitvi prvenstva, šel skupaj z navijači tudi čez ograjo na igrišče po zmagi za naslov prvaka proti Celju leta 2003 (smeh). Da sem res prav iz vseh strani povezan z nogometom in NK Maribor, potrjuje še en primer. Kdo je boter mojemu dekletu? Emil Šterbal, dolgoletni član vijoličastih. Ob vsem mojem navdušenju nad nogometom sem prišel še v družino, ki z velikim zanimanjem spremlja nogomet (smeh).”

Ene barve ni v omari…

Kaj je v tvojem domu vijol’čnega?
“Punca ima prav vse, kar je mogoče kupiti v Vijol’čni bajti (smeh). Sam pa že od nekdaj veliko nosim vijol’čnega. Doma vemo, katere barve ne uporabljamo in je ni v omari. Tudi reprezentanca je vmes zamenjala barvo opreme, tako da... (smeh)”

V kolikšni meri opažaš, da te je igranje v Mariboru spremenilo ne samo kot nogometaša, ampak tudi kot osebo?

“Spremenilo mi je predvsem miselnost, odnos do nogometa, ki je postal bolj profesionalen. Ne le na igrišču, tudi izven. Veliko mi je pomenilo, da so mi v družini in pozneje tudi punca vedno stali ob strani. Če imaš v življenju vse urejeno, se to lahko odraža tudi na igrišču. Prihod v Maribor je pomenil izjemno potezo, o vseh zadevah sem se dogovarjal s športnim direktorjem Zlatkom Zahovičem. Bilo je nekaj zapletov s strani Aluminija, a se je vse uredilo. Prav spomnim se kot danes, da je bil torek, ko me je poklical športni direktor. Bilo je pred evropsko kvalifikacijsko tekmo proti Videotonu. Želel sem si, da bi se kluba čim prej dogovorila o prestopu in me je razveselilo, ko je dovolj hitro prišlo do dogovora.”


Zdaj si v Ljudskem vrtu že tretjo sezono, vmes se je zgodilo veliko lepih trenutkov. In tudi zanimiva selitev, sprememba “delovnega mesta”. Desni bočni ali desni vezni: v čem je opazna največja razlika, ko ti trener nameni drugačno vlogo na igrišču? Iz bolj napadalne vloge si se dobro znašel na novem igralnem položaju?

“Pripeljali so me kot vezista, pri Aluminiju sem bil bolj napadalno usmerjen, dosegel veliko golov v drugi ligi. Ob prihodu v Maribor sem na tekmi proti Triglavu dvakrat zadel in tudi spomladi še ostal v zvezni vrsti. Potem pa je trener rekel, da bi lahko pomagal tudi v obrambi. Bočni igralci so bili poškodovani, poskusil sem izkoristiti priložnost. Sprva je to bil zame velik preskok, obrambne naloge mi niso bile dovolj znane, a sem se privadil. Če povem po pravici, mi ta vloga kar ustreza. In bi zdaj potreboval nekaj časa, da bi se spet znašel v vlogi vezista.”

Bale je bil razred zase

Igranje v obrambi s seboj prinaša tudi drugačne obveznosti. Kako je bilo recimo neposredno igrati proti takšnemu velemojstru, kot je Gareth Bale?

“Težko, res težko. Ko si enkrat udeleženec takšnega dvoboja, je povsem drugače kot ob spremljanju dogajanja pred televizorjem. Doma si ogledam veliko tekem, ne le angleške lige, tudi ostalih evropskih. Včasih je iz domačega naslonjača lahko govoriti, kako bi obrambni nogometaš v določeni situaciji moral boljše posredovati. Ko pa si na igrišču, spoznaš, zakaj je recimo Bale razred zase in zakaj ga zlahka mediji selijo v največje klube. Po tej izkušnji ugotoviš, kakšne so razlike pri igranju na takšni ravni. Res pa je, da imajo nasprotniki, kot je bil za nas Tottenham, vsak konec tedna takšne tekme. Mi smo povezali dve jesenski sezoni v Ligi Europa in se je že videla razlika v primerjavi s prejšnjim letom. Če bi igrali vsak teden takšne tekme, bi bilo zagotovo še bolj opazno.”

Pomeni pričakovanje dvoboja na takšni ravni tudi posebne priprave na izstopajočega posameznika, kot je bil Bale? Da si pozoren na njegovo hitrost, poteze, poskušaš ob oskrbi z vsemi informacijami predvideti, kaj bo storil?

“Ko smo se s trenerjem pogovarjali, kako ga onemogočati, smo opravili veliko analiz, si ogledali več posnetkov. Ob tem sem tudi sam spremljal vse informacije, brskal po internetu po dodatnih posnetkih. Ne igraš vsak dan ravno na stadionu White Hart Lane, prisotna je večja nervoza v pričakovanju tako pomembnega dvoboja. Ko pa sodnik označi začetek tekme, vse izgine. Ob vsem, kar se je dogajalo v evropski sezoni, smo se veliko naučili. V takšni konkurenci moraš biti že od ogrevanja povsem osredotočen. Na takšnih tekmah spoznaš, da si lahko kaznovan prav za vsako napako.”

Ko se občutijo vrhunski evropski nastopi, celotno dogajanje razumljivo, prinaša posebne občutke, motivacijo, dodatno željo po uspešni igri. Kako je potem ob “preklopu”? Se ob trenerjevih navodilih še sam, individualno motiviraš za tekme, ki sledijo na domačem prizorišču?

“Najprej je pomembna regeneracija, treba se je odpočiti za naslednjo tekmo. Ustreza nam, da imamo čim več tekem, vmes trener kdaj tudi koga odpočije in s tem ohranjamo visok ritem. Motivacija pa ni vprašljiva. Zavedamo se, da brez dobrih rezultatov v domačih tekmovanjih ni evropskih tekem. Res pa je škoda, da v državnem prvenstvu ni še več zahtevnejših tekem, ker bi kot ekipa lahko s tem dosegli še večji napredek.”

Motivov v Mariboru ne zmanjka

Cilji do konca letošnje sezone so torej jasno zastavljeni?

“O tem ni dvoma: hočemo obe lovoriki. Prvenstveno in pokalno. V ligaškem tekmovanju smo na prvem mestvu, v polfinalu pokala je naš nasprotnik Triglav. Vemo, da smo v Kranju v preteklosti že imeli težave. Tisto igrišče nam ne ustreza, a bomo seveda naredili vse, da pridemo do finala. Vmes pa nadaljujemo z ligaškimi obveznostmi. Na zadnji tekmi proti Domžalam se je čutila utrujenost. Bila je res nenavadna tekma, kot iz časov Maradone. Nasprotniki so ubrali nenavadno taktiko, vsak je tekel za svojim igralcem… Prav nam je prišel počitek med reprezentančnim premorom, da smo si nabrali novih moči. Zdaj gremo z novo energijo v osvajanje novih točk. Da popravimo nekatere zadeve, ki jih nismo v celoti izpeljali kot znamo. Potem rezultati ne bodo manjkali.”

Naš sogovornik je vmes postal nepogrešljiv član moštva. Se tukaj vidiš tudi čez nekaj let, kot sestavni del ekipe, ki niza uspehe? Kot domačin, ki bo imel pomembno vlogo... Ali bo pred tem prevladala želja po igranju v tujini?

“Nikamor se mi ne mudi, tukaj je dovolj izzivov. Dovolj se je spomniti, kako veliko zanimanje vsako leto vlada za ogled evropskih tekem. Včasih moram prijateljem in znancem naročiti z nakup tudi do 80 vstopnic. Po vseh dosedanjih uspehih si tako jaz kot celotna ekipa želimo v prihodnje temu mestu dati še en korak naprej, da bi mogoče kdaj tudi vso jesen poslušali himno Lige prvakov. Motivov je vedno dovolj, sploh pri nas v Mariboru. Navijači so zadovoljni le z zmagami, na to smo jih navadili in moramo jim dati, kar pričakujejo od nas.”