Ljudski vrt je po dolgi sezoni oaza miru sredi mesta. Slačilnica je zaprla vrata, strokovni štab in igralci so na zasluženih počitnicah. Za zaključni daljši pogovor smo ob odhodu domov izbrali sogovornika, ki ga lahko temeljito izprašamo le v italijanščini. Vzeli smo si čas in nastala je zanimiva zgodba. Arghus za nkmaribor.com o vrhuncih v letu 2012, novih simpatijah do NK Maribor v Braziliji, pripravi na očetovsko vlogo, učenju slovenščine in tudi o rdečih kartonih...

Arghus, odigranih je bilo 34 tekem, v polovici sezone skoraj za celotno prvenstvo. Vtisi o vsem, kar se je dogajalo, so…

»Čudoviti. Ponosen sem na doseženo, res smo dobro igrali. Smo na prvem mestu, v prvenstvu imamo devet točk prednosti, uspešni smo v pokalnem tekmovanju. Spet smo lahko prvaki in pokalni zmagovalci, čeprav se zavedamo, da nas do osvojitve želenih trofej čaka zahtevna naloga. Ko se ozremo nazaj, pa so posebna zgodba nedvomno evropske tekme, ki so prinesle toliko veselja našim zvestim navijačem.«

Navdušeni tudi v Braziliji

Če je konec leta čas za različne analize, ostanimo še pri tej temi. Kateri so tisti trenutki, ki so se ti najbolj vtisnili v spomin?

»Srečen sem, da sem igral evropske kvalifikacije in skupinski del Lige Europa. To je zdaj bilo že drugič, odkar sem tukaj. Neizmerno sem ponosen, da sem pomagal ekipi do uspehov. Vse je lepo, na igrišču in ob sodelovanju z vsemi v klubu. Seveda je najlepše, ko se zmaguje in nam to uspeva. Tudi v serijah. Tekme so odraz uspešnega dela na treningih. Letos smo boljše igrali tudi v evropski ligi, zbrali štiri točke. Maribor postaja vse bolj znan v Evropi, imamo dobro ekipo, vredno spoštovanja. Opažam tudi po stikih z družino ali prijatelji iz Brazilije in Italije, da se vse več govori o našem klubu.«

Za mednarodne razmere še vedno majhnem klubu, ki pa se dobro znajde v družbi velikih…

»Imeli smo srečo, da nam je žreb namenil res vrhunske ekipe. Ko smo izvedeli, kdo so naši nasprotniki v skupini, sem govoril z domačimi. V Braziliji so bili navdušeni. Ej, kakšna čast, soočil se boš z najboljšimi napadalci z evropskih igrišč… Ni denarja, ki bi nadomestil te občutke. Res sem ponosen, da smo igrali takšne tekme. In igrali dobro. Tudi po zaslugi dragocenih izkušenj, ki smo jih pridobili med lanskimi dvoboji na tej ravni tekmovanja.«

Evropa lani in letos. Skupna ugotovitev je, da je opazen napredek, res velik korak naprej?

»Lani nam je bilo prvič. Vse je bilo drugače, nova situacija. Odlično smo opravili v Glasgowu, nato pa smo se znašli v novih razmerah skupinskega dela, v drugačnem ozračju. Morali smo prestati določeno šolanje. Z več izkušnjami je lažje in letos smo se predstavili v povsem drugačni podobi. Vedeli smo že, kaj nas čaka. Prilagodili smo se zahtevam igranja na višji ravni, vedeli, kdaj se branimo, kdaj napadamo. Pokazali smo ustrezno mero spoštovanja do vseh, a se nikogar nismo bali. Menim, da smo dobro opravili.«

Maribor mi je zlezel pod kožo

Brazilec v Mariboru? Minilo je že poldrugo leto bivanja v našem okolju, dovolj, da si ustvariš ustrezno mnenje o klubu, mestu.

»Ne gre za vljudnostne besede, Maribor je res postal moj drugi dom. Ne le ekipa in soigralci, vsi, ki delajo v klubu, so me navdušili. Ko kaj potrebujem, mi vsi priskočijo na pomoč. Res hvala vsem! Maribor mi je zlezel pod kožo, se naselil v srcu. Ko se pogovarjam z družino, občutijo moje veselje. Ko grem v Brazilijo na počitnice, vedno govorim z izbranimi besedami o vsem, kar se mi dogaja med letom v Mariboru. Osvojil sem prvenstvo, pokal, superpokal, igral evropske tekme. Lani je bilo odlično, letos smo nadaljevali v istem slogu. Razmišljam le o nogometu in želim biti še boljši, zmagati vedno, kadar je mogoče. In osvojiti vse možne trofeje.«

Ob prihodu v Slovenijo, v Maribor, je šlo za pot v neznano. Zdaj pa najbrž ne moreš reči, da si povlekel slabo potezo…

»Ko sem prišel, me nihče ni poznal. Igral sem v Braziliji, bolj v mladinski konkurenci in še nisem spoznal pravega profesionalizma. Ob prihodu sem imel srečo, da sem dobro začel, celo takoj zabil gol na evropski tekmi. Soigralci, trener, navijači so me dobro sprejeli. Želim se oddolžiti za zaupanje, vedno igram s posebno energijo, ne dovolim utrujenosti. Rad bi vedno igral, dal veselje ljudem v Mariboru. Ko vstopim v igro, začnem na vso moč in igram, dokler lahko. Ko pogledam po tribunah, je občutek čudovit. Maribor mi pomeni vse, v letu in pol se mi je življenje povsem spremenilo. Če bi bilo mogoče, bi kar za vedno ostal tukaj.«

Za uspešno prilagajanje je bilo treba premagati različne ovire pri spremembi miselnosti. Tudi pri treningih, mar ne?

»Treningi se res zelo razlikujejo od tistih, ki sem jih bil vajen v Braziliji. Način igre je drugačen, tudi taktika. 'Brazilijo je treba pustiti za seboj, to je nova zgodba. Pozabi na pretekla dogajanja, tukaj je vse drugače. Doma se trenira drugače in daje poudarek drugim zadevam.' To so bile trenerjeve besede, ki mi je dejal, naj vse informacije iz Brazilije pustim za seboj, pozabim. Verjel je vame, sprejel sem nove navade in po letu in pol sem res napredoval, kot igralec in oseba. Ne bom nikdar pozabil njegovih besed, koristnih nasvetov.«

»Res je, to so bili težki trenutki. Trenutki, ko nisem spal. Pojavile so se tudi solze. Prej nisem dobival rdečih kartonov, tukaj pa trikrat v kratkem času. Nisem mogel verjeti, kaj se dogaja… Proti Dinamu je to bila zadnja možnost, da ustavim igralca, ki bi nam lahko zabil gol. Želel sem mu preprečiti namero, da lahko v zadnjih minutah še ostanemo v boju za preobrat. Proti Olimpiji in Triglavu pa menim, da je šlo za prestrogi odločitvi. Po tisti tekmi proti Triglavu, ko se je zgodilo tretjič, sem se sam usedel na avtobus in jokal. Nisem želel govoriti z nikomer. Takrat sem mislil, da je zame vse končano. Doma sem bil nesrečen, žena mi je govorila, naj ne obupujem. Da me tukaj ljudje spoštujejo, so že bili deležni veselja tudi po moji zaslugi. Skušal sem ostati miren, potem pa sem dobil priložnost proti Tottenhamu in življenje je bilo spet lepše. Prestal sem vse trenutke, od najlepših, do manj prijetnih in nazaj do lepih. Ne želim se več ozirati nazaj, dvignil sem glavo in grem naprej. Veliko zadev sem spremenil.«

Si napredoval tudi v znanju slovenskega jezika? Ali ob spoznanju, da so zraven v obrambi Handanović, Rajčević ali Viler, za lažjo komunikacijo uporabljate med tekmo tudi italijanščino?

»Na igrišču vedno govorimo slovensko, tudi s preostalimi soigralci. Pomembne besede že poznam. Včasih z Rajčevićem poseževa po kakšni italijanski besedi, ko si je treba pomagati med seboj. Sicer pa sem obvladal bistvene nogometne izraze. Ko se kdo pogovarja, razumem skoraj vse. Je pa težje, če bi sam moral začeti pogovor (smeh). Tudi s trenerjem se zdaj že nekaj mesecev pogovarjam v slovenščini. Oziroma ga poslušam, ko mi kaj razlaga. Zaenkrat mi težave povzroča le govorjenje.«

»Ko kličem čistilko za stanovanje, se o terminu že skušam dogovarjati v slovenščini (smeh). Tudi v restavraciji ali trgovinah posegam pri naročilu, nakupu po slovenskih besedah. Ljudje me tudi pohvalijo za izgovarjavo. V zadnjih pol leta sem kar napredoval tudi v jeziku. Vem, da sodi slovenščina med najzahtevnejše jezike na svetu, a se trudim. Tudi če je kje ob meni Tavares in se srečava z navijači, se začnemo pogovarjati kar v slovenščini. Ljudje me vprašajo, če jih razumem. In vedno rečem ja.«

»Do začetka zimskih priprav bom v Braziliji. Pomembno je, da se odpočiješ po naporni sezoni, ob tem pa sem že pošteno pogrešal družino. Najprej počitek, potem pa že začnem z lažjimi treningi. Lanska izkušnja ni bila dobra, imel sem težave ob začetku priprav, zato bom zdaj začel z vajami že med počitnicami. Težave nastanejo ob temperaturni razliki. Ko pridem v Brazilijo, je zunaj 30 stopinj. Treba se je znova prilagajati, a si ne bom dovolil popolnega mirovanja. Želim biti ustrezno pripravljen za nadaljevanje sezone.«

Domov z dresi in hlačkami

»Ko igramo Ligo Europa, je družina zbrana pred televizorjem in gleda tekme. Omogočili so si spremljanje prenosov po internetu, celo tekem slovenske lige. Spremljajo nas tudi moji brazilski prijatelji. Sem prav presenečen, ko se pogovarjamo in mi včasih rečejo, da so gledali tekmo. Najdejo povezave do ogleda tekem in me kličejo, da imajo vse informacije. Hvalijo nas, da smo dobra ekipa. Najbolj pogosto pa je vprašanje, če jim lahko prinesem dres, hlačke. Tako da v Vijol'čni bajti vedno kupujem artikle za domov. V družinski hiši moje soproge in pri meni doma so mi pripravili fotografije s tekem za evropske pokale, najpomembnejših trenutkov v vijoličastem. Vedno me s čim presenetijo, zame so to pomembne zadeve. Ko sem bil majhen, smo z občudovanjem gledali druge igralce, ki so nastopali za tuje klube. Zdaj sem jaz v Evropi in v mojem krogu vsi spremljajo, kaj se dogaja v Mariboru. Dobili smo nove navijače v Braziliji. Ljudje ne gledajo več samo tekem Reala, ampak z zanimanjem spremljajo tudi nastope Maribora. Ko kdo igra v Evropi, je to pač v Braziliji posebno doživetje. Če je Maribor meni v srcu, je tudi njim.«

»Uf, veliko bo novega. Sanjam o novem naslovu prvaka, pokalnega zmagovalca. V Mariboru sem osvojil že tri trofeje, želim si novih. Kot vsi v klubu in okoli kluba. Ko pridem na trening v Ljudski vrt, sem zadovoljen. To veliko pomeni. Privadil sem se na tukajšnjo miselnost, zmagovalno miselnost. Ista je tudi moja: želim zmagovati in zmagovati. Leto 2013 pa bo zame posebno tudi po zasebni plati. Postal bom oče, otrok prihaja v maju. Najlepšem mesecu, ko bomo osvajali tudi trofejo. Morda celo dve. Verjamem, da bo maj čudovit. Ko mi je punca rekla, da je noseča, se je življenje povsem spremenilo. Komaj čakam trenutek otrokovega rojstva. Da me še bolj umiri in naredi življenje popolno. Nekaj pa vem že zdaj: tudi otrok bo navijač Maribora!«