Petar, si pričakoval, morda potihoma upal, da se bo vse razvilo v to smer? Ali je vse skupaj šlo tako hitro, da je presenetilo tudi tebe?
“Upal sem. Ampak res potihoma (smeh). Težko je reči, da sem ravno pričakoval, da se bo tako razpletlo. V Veržeju sem se skušal dokazovati, ampak na drugem igralnem položaju. Odprlo pa se mi je na pripravah v Turčiji. Nekaj tekem sem dobro odigral, izpolnil trenerjeva pričakovanja, prišel v ekipo. Potem je Milec odšel in dobil sem še več priložnosti. Celo v Ligi prvakov, kar je pomenilo uresničitev sanj. Ne v prejšnji ali v tej sezoni, ampak že vse življenje mi je bila največja želja, da bi kdaj igral v Ligi prvakov. Res se je zgodilo nepričakovano hitro, toda ne bo me zavedlo. Zavedam se, da se v nogometu dogodki hitro vrstijo, v določenem trenutku si lahko na vrhuncu, a tudi hitro padeš. Meni se je v enem letu življenje res povsem spremenilo.”

 

Kakšni so spomini na te osebne mejnike, trenutke, ko je trener rekel, Petar, zdaj boš prvič igral za člane, prvič v derbiju, pred premiero na evropskem prizorišču, vrhunci proti Celticu, Chelseaju…? Kakšni občutki so te najprej spreleteli, je bilo kaj treme?
“Prvič, ko mi je trener rekel, da bom začel tekmo, je bilo prisotne nekaj treme še na skupnem sestanku. Potem te mine, ko si z ekipo v slačilnici, ali se sprostiš ob glasbi. Pa se vrne ob prihodu na igrišče, a po nekaj minutah igre spet mine. Najbolj se spomnim tekme proti Celticu, ko v pričakovanju tekme v Ljudskem vrtu vso noč nisem mogel zaspati. Potem pa sem se privadil, tudi pred gostovanjem v Glasgowu ni bilo več posebnosti, čeprav je šlo za Ligo prvakov. Zdaj pa sem že vajen vseh izzivov.”

Med največje izzive sta nedvomno sodila obračuna s Chelseajem. Kako se je bilo soočiti z zvezdniki najvišjega ranga v neposrednih dvobojih, kdo je pustil najmočnejši vtis?
“Opazno je bilo, kako so fizično močni, hitri. Težko jih je ustavljati, ampak smo dokazali, da so vrednejši od nas le po denarju. V igri smo se jim lahko postavili po robu. Največ je pokazal Hazard, v Londonu in Mariboru. Zame je najboljši igralec Chelseaja.”

Od uvrstitve v Ligo prvakov imamo v Ljudskem vrtu številne obiske novinarjev, tujih TV-postaj. Ob zbiranju točk v skupinskem delu pa se je vse skupaj le še stopnjevalo. Vsem je prvo vprašanje, kako je mogoče, da NK Maribor, z najmanjšim proračunom med elito, lahko že četrto leto zapored igra v skupinskem delu in ostaja evropska stalnica. Kako bi sam pojasnil vijol’čno zgodbo o uspehu?
“Vidi se v vseh pogledih, da je Maribor odlično organiziran klub. Smo prava ekipa, na visokem nivoju, v slačilnici in v pisarnah. Povsem bi se strinjal s tem, kar je že dejal naš kapetan Tavares. Smo kot družina, borimo se eden za drugega, to je naše vodilo. Chelsea ima denimo posameznike, ki lahko naredijo razliko. Mi pa smo ekipa, ki vse počne s skupnimi močmi, v kateri si igralci pomagamo med seboj. Naša dodatna moč so navijači, ki nam veliko pomenijo. V Ljudskem vrtu je vsakemu težko proti nam. Torej organiziranost kluba, kvaliteta ekipe, delo trenerjev, podpora navijačev na tribunah in v mestu. To je naš recept za uspeh.”


 

Med zgodbe o uspehu sodi tudi tvoja transformacija iz ofenzivnega veznega v bočnega igralca.
“Nisem imel izbire. Če sem hotel igrati, sem sprejel in bi sprejel igranje na kateremkoli položaju. Čakal sem na priložnost, se zavedal, da mi drugega ne preostane, če želim živeti od nogometa. In ni mi bilo težko. Edina misel je bila povezana z igranjem za Maribor. Sprva sem še nekaj več časa namenjal prilagajanju, potem je šlo. S pomočjo naših štoperjev, starejših soigralcev, sem se dobro znašel v novi vlogi. Če bi zdaj spet moral v zvezno vrsto, si skoraj ne predstavljam več vrnitve.”

Ali vidiš na novem oziroma zdaj že ustaljenem položaju še večjo priložnost za napredek?
“Vedno skušam iz treninga v trening delati korake naprej. Da izboljšam predložek, da bi bil še konkretnejši pri napadalnih akcijah. A tudi to bo prišlo z leti igranja, z izkušnjami.”

Zate lahko rečemo, da si med začetniki novega projekta NK Maribor, ko se je začelo z izbiranjem nadarjenih igralcev iz drugih klubov in nadaljnjem brušenju talenta v nogometni šoli. Mnogi so pred tem zgodaj odhajali ob prvih ponudbah v Italijo, ti si se odločil za Maribor.
“To je bila moja najboljša odločitev. Ko sem dobil ponudbo, se nisem obotavljal in spraševal, če imam še kakšne iz tujine. Takoj sem se odločil za prihod v Maribor, saj sem se zavedal, da imam tukaj možnosti za boljši nogometni razvoj. Nogometna šola NK Maribor je na visokem nivoju, treningi so kakovostni, delo dobro zasnovano. Po tem, ko sem se pogovarjal z drugimi mlajšimi igralci, ki so v Italiji, sem le še dobil dodatno potrdilo, da so tukaj boljši pogoji za razvoj.”

Pomembno je spoznanje, da ob nogometnih nisi zanemarjal niti šolskih obveznosti.
“Ko greš hitro od doma in začneš živeti sam, spremeniš tudi razmišljanje. V novo okolje prideš s ciljem, da nekaj narediš. Takrat še nisem vedel, kaj se bo zgodilo, kako se mi bo izšlo z nogometom. Zato sem razmišljal o vsem, tudi o šolskih obveznostih, ki jih ne želim zanemarjati. Ob stopnjevanju nogometnih aktivnostih in jutranjih treningih ni več šlo tako po načrtih kot v drugem in tretjem letniku, a sem se lotil tudi četrtega letnika in se bom potrudil uspešno opraviti vse, kar se od mene zahteva.”



 

Od kdaj so v ospredju nogometne zadeve?
“Z nogometom sem začel zgodaj, že pri petih letih. Najprej kot vratar, potem pa sem se odločil, da bi igral. Pravzaprav mi je oče rekel, naj raje postanem igralec. Moj prvi klub je bil Arne Tabor, tam je treniral starejši brat in sem hodil zraven. Tedaj je šlo bolj za otroški nogomet, potem sem se preselil k Slovanu, kjer sem ostal do selekcije U-14. Resneje pa je postalo po prestopu k Interblocku, tam sem dobil prvi vpoklic v reprezentanco U-17. V drugi sezoni pri kadetih pa je prišla ponudba iz Maribora in od tedaj je zgodba znana (smeh).”

Znana in uspešna. Dovolj, da bi lahko namenil nasvet preostalim iz nogometne šole, ki se bodo v prihodnosti skušali prebiti k članom NK Maribor?
“Dve zadevi sta osnovni: zavzeto trenirati in poslušati trenerja. Trenerji v nogometni šoli so seznanjeni, kaj dela prva ekipa in potem prenašajo to v mladinsko, da jim bo lažje, ko pridejo med člane. Če jim vmes kdaj ne bo šlo, naj ne obupajo. Vedno je treba trdo delati, tudi ko ti ne gre. Mladi imajo v Ljudskem vrtu vse pogoje, da lahko postanejo pravi nogometaši. Imamo veliko igralcev iz mladinske sole, ki bodo dočakali priložnost. Razumljivo je, da ne more istočasno pri članih igrati 11 mladih nogometašev. Vsak, ki dobi priložnost, jo mora izkoristiti. Da obstaneš v ekipi, pa moraš res trdo delati.”

Katere najstniške stvari, običajne za ostale vrstnike, si moral pustiti ob strani zaradi tako zgodnjega profesionalizma?
“Odrekanja je res veliko. A s tem nimam težav, saj rad igram nogomet. To je moja služba, sprejel sem vse zahteve. Velikokrat mi kdo od prijateljev reče, kako ne moreš z nami na pijačo, druženje, če se že tako dolgo nismo videli. Pa velikokrat ne gre. Potrebovali so nekaj časa, da se sprijaznijo. K sreči pa imam veliko prijateljev v športnih krogih in razumejo moje obveznosti. Meni je pač bilo takoj jasno, da brez odrekanja v profesionalizmu ne gre.”

Je samozavest, predrznost, neustrašnost, ki jo kažeš na igrišču v najzahtevnejših tekmah, pridobljena tudi zaradi hitro ponujene priložnosti? Ali je to prepoznavni znak od majhnih nog?
“Nedvomno je k temu veliko pripomoglo prej omenjeno, da sem hitro šel od doma. Sicer pa imam starejšega brata, njegovo mnenje mi je skušal vedno predstaviti, mi svetovati o različnih zadevah. Vedno sem imel starejšo družbo in morda zato drugače razmišljal, ker sem se družil z bratovimi prijatelji. Potem se je še nogometno vse hitro odvilo, dočakal sem Ligo prvakov pri osemnajstih in najbrž je ta ocena skupek vseh značilnosti. Samozavest je najpomembnejša. Ko sem na tekmi, ne gledam, ali je na drugi strani Hazard, Nani, ali kdo iz slovenske lige. Vse cenim kot igralce, spoštujem kot nasprotnike, na tekmi pa želim storiti najboljše za ekipo.”

Kako doživljaš drugo plat dogajanj, ko se v medijih pojavljajo zapisi o interesu tujih klubov, tudi takšnih velikanov kot sta Manchester United ali Arsenal?
“Povedano po pravici, se ne obremenjujem s tem. Lepo je, če se pojavljajo pozitivni zapisi, če dobro pišejo o tebi, a da bi se zdaj kaj posebej ukvarjal s tem, se ne. Vse misli so pri Mariboru, tukaj mi je super. Drugih zadev ne spremljam podrobno.”

In novo potrdilo za dobre igre je prišlo v obliki prvega povabila v člansko reprezentanco...
“Zelo sem vesel. Storil bom vse, da bi postal redni član reprezentance. S trdim delom, dobrimi igrami sem si prislužil to povabilo in zdaj ni popuščanja, ne v klubu, ne v reprezentanci.”

 

Kaj počneš, ko nisi na treningih, v prostem času? Kako dobro si vmes že spoznal mesto ob Dravi?
“Rad gledam filme, igram Playstation, se družim s soigralci. Veliko mi pomenijo skupni trenutki z družino. Ko me obiščejo, je prav sproščujoče. Drugih hobijev nimam. O mestu pa moram reči, da mi je res priraslo k srcu. Ko sem bil še mladinec, nisem imel vozniškega izpita. Šel sem na trening, jest in domov. Zdaj sem spoznal več predelov mesta, ki je mirno, prijetno za življenje. Tudi staršem je všeč. Mama pravi, ko ima dopust, ali se ne počuti dobro, se le odloči, da pride k meni in je že vse super. Tukaj je res dobra energija.”

Imaš kakšne posebne navade, ritual pred tekmami?
“Vedno poslušam glasbo, telefon dam na stran, nimam stikov z okolico. Sodim med dokaj vraževerne, tako da skušam ohranjati enake navade.”

Kako ti gre zbiranje? Nova dimenzija naše izjemne letošnje zgodbe so Paninijeve sličice UEFA Champions League. Koliko jih imaš od Petra Stojanovića?
“Tri (smeh). Ena je že nalepljena v album, drugo sem shranil na posebno mesto doma, tretja je v avtomobilu, tako da so dobro razporejene (smeh). Vedno sem zbiral, menjaval sličice nogometnih tekmovanj. Lepo je, da smo se zdaj tudi mi znašli v tej vlogi. V bistvu se sploh še ne zavedamo vsega. Verjetno bomo šele med pavzo, ko bomo razmišljali med počitnicami, kaj nam je uspelo, zares dojeli dimenzijo celotne zgodbe, uspeha.”

Pred odhodom na počitnice pa ostaja pri vrhu želja tista o dobrem zaključnem nizu na domačem prizorišču.
“Do konca jesenskega dela sezone je še sedem tekem. Za primerjavo lahko pogledamo, da čakajo Domžalčane le še tri. Že to kaže, kakšne so naše obveznosti… Toda mi smo Maribor, vemo, da smo najboljši v Sloveniji. In to moramo dokazati. Da zapremo usta vsem, ki morda še dvomijo. Da potrdimo, da uspehi v Evropi niso naključje.”