Nogometaš, ki dela razliko. Dodana vrednost, tudi ali še zlasti v Ljudskem vrtu. V Mariboru je našel notranji mir, brez siljenja v tujino, od koder se je vrnil še boljši. Športni ambasador Republike Makedonije in odslej tudi novi slovenski državljan načrtuje nove klubske lovorike. Odkrito in neposredno. Tudi v našem intervjuju, ki ponuja njegovo sproščeno razmišljanje. O mladosti, talentu, najlepšem golu, trenerju, sezoni, reprezentanci. Agim Ibraimi.

Nogomet je globalni fenomen, najbrž o tem ni dvomov. Koliko se je spremenil med tvojo kariero?

V mojem mestu je nogomet prvi šport. Zmeraj je bilo tako. Kar smo videli na televiziji, smo preizkušali pred hišo, blokom, na ulici. In, seveda, nismo imeli pojma, kaj se dejansko dogaja v svetu nogometa. To spoznaš šele kasneje, ko se začneš z njim ukvarjati resno. Zame je bil preklop, ko sem prišel v Maribor. Pred tem sem prehitro menjaval klube. Sem pa se želel dokazati, potrdili talent, ki mi ga je namenil Bog. Če imaš to prednost, jo moraš izkoristiti. No, v Mariboru sem sprejel profesionalizem. Spoznal sem razsežnost nogometa. Predvsem z igranjem evropskih tekem. Pozneje se zaveš, kaj ti je dejansko uspelo. Si rečeš, hej, to si prej gledal po televiziji, zdaj pa sodelujemo. Takoj dojameš, da si se znašel v resnem nogometu.

Pa ti je všeč, v katero smer se nogomet razvija?

Ne bi rad polemiziral o zaslužkih tistih najboljših. Iz Reala, Barcelone in nekaterih drugih klubov. Tam igralce res dobro plačujejo. Za nas, ki smo nekje v drugem rangu, to ni slabo. S pojavljanjem teh številk v javnosti, se tudi nam dviguje cena. Nekdaj si je klub za trideset milijonov evrov odškodnine lahko privoščil Zinedina Zidana, danes ne dobi igralca iz Porta.

Zanemarimo denar, recimo kakšno o drugih vrednotah, ki jih lahko gojite kot vrhunski nogometaš.

Šola, ki je sicer ne moreš plačati. Če se hočeš naučiti govoriti angleško, plačaš tečaj, greš in to narediš. Pri nogometu pa ... To imaš ali nimaš. Ta dar. Enostavno, ne more vsak biti direktor. Ali trener. Denimo, sebe ne vidim kot trenerja.

Tudi igralci se razlikujete. Nekateri znate ponuditi izjemno tehnično znanje, všečne poteze. Si ob njih užival že kot otrok?

Oče je bil službeno pogosto v Srbiji, na Hrvaškem ali v Turčiji. Vedno sem imel isti cilj. Da mi s potovanja prinese žogo. Tedaj v našem mestu ni bilo nogometne šole. Igrali smo na cesti, ulica proti ulici. Do štirinajstega leta nisem imel nobenega trenerja. Kar sem se dotlej naučil, sem se na cesti.

Kaj bi bilo danes drugače, če bi imel resne treninge že prej?

Ničesar ne bi spremenil! Užival sem. Vedno sem bil ulični »dribler«, gol me sploh ni zanimal. Najbolj sem bil ponosen, ko sem jih preigraval štiri ali pet naenkrat. In da sem pri tem vztrajal. Če sem tri, zakaj ne bi še četrtega? In tako naprej. Tega, kar sem se naučil pred hišo, se v nogometni šoli ne bi mogel.

Doma, v Makedoniji, si zelo cenjen. Kot pomemben član reprezentance, ki pa še naprej ostaja brez odmevnih rezultatov in uvrstitev na velika tekmovanja, kje vidiš prepreko?

Sicer nisem najboljši analitik, a po mojem občutku so zadnji trije selektorji preveč menjavali igralce. Vsako tekmo smo začeli z drugo postavo. Na zborih so se ves čas pojavljali novi nogometaši. Nič nimam proti, a brez avtomatizmov, v formaciji in akcijah, nimamo možnosti.





 

Ko smo že pri odličnih potezah, je bil jesenski gol v Celju tvoj najlepši doslej?

Ja. Nedvomno. Najlepši. Saj sem dal že prej kakšnega res lepega. Za mlado reprezentanco proti Angliji, pa v Ljudskem vrtu, ko smo igrali z Muro. Tisti v Celju je bil tudi posledica naših treningov. Včasih podam pred gol in se oglasi Mitja Pirih, trener vratarjev. »Ne, če ti je Bog dal taki strel, ga izkoristi! Samo udari. Močno.« Danes so že žoge takšne, da ga lažje zabiješ. Ja, je bil najlepši.

Pogumen in predrzen pa moraš biti za tak udarec …

Naš športni direktor reče, da moraš biti »mangup«. Ne gre vsako tekmo, a ko začutiš pozitivno živčnost, udariš tudi s štiridesetih metrov. Dogajajo se tekme, ko se nasprotnik brani in ni veliko prostora. Odločilni trenutki. Takrat je čas za takšne poteze, tudi Mendy je že zabil podobnega pred časom. Nekdo si mora upati.

Je to manjkalo na začetku sezone?

Bom iskren. Izpad iz Evrope je bil šok za vse. Po izjemnih štirih sezonah. Igralci smo se pogovarjali, se bodrili, da bo naslednjo soboto boljše. Ampak bili smo prisotni le fizično, z mislimi pa nekje drugje. Saj smo delali analize. Tekli smo več, posest žoge smo imeli večjo, vse, učinkoviti pa nismo bili. Manjkala je samozavest. To se zgodi …

… ko se navadiš na mednarodne uspehe in ostane le domača liga?

Ja, tako. Zdaj razumem igralce Barcelone, Reala in njihovo razočaranje po izpadu iz lige prvakov. Težko se je pobrati, preklopiti.

Kako si sam ohranjal to osebno mirnost?

Ko smo igrali evropsko ligo in ligo prvakov, so se druge slovenske ekipe bale priti v Maribor. Med njihovo vožnjo sem je bilo že 1:0 za nas. Ob spremenjeni situaciji so začutili priložnost. Potem smo res dobili kakšen neumen gol, se začeli kregati. Trener nekaj reče, igralec odvrne. Hočeš dati maksimum, a ne gre. Veseli me, da se je to dogajalo na začetku sezone. Ostali so popravni izpiti.


 

Igralci različno sprejemajo različne načine vodenja: primerjava med načinom »trde roke« ali s kakšno lepo besedo.

Ne, niti takšne prijaznosti ne maram. Družina in prijatelji vedo, ni mi všeč, če se na glas govori o mojih dejanjih. Tudi, če naredim kaj dobrega. Enako je v nasprotnem primeru. Zavedam se in me prizadene, če na igrišču storim napako. In ne spim ponoči. Takrat ne rabim, da me kdo na to dodatno opozarja. Pa tega ne obravnavam kot pritisk. Tudi, če bom dosegel dva ali tri zadetke, bom raje videl, da mi o tem ne govorijo. V privatnem življenju sem isti. Če me kdo petkrat spomni, naj nečesa ne pozabim, tega gotovo ne bom prinesel. Sem razumel že prvič. In enako je na terenu.

Kako pomembno je, da se igralec počuti cenjenega v okolju, pri navijačih?

Ko sem prihajal v Maribor, sem marsikaj slišal o navijačih in njihovih pričakovanjih. A zadeva je enostavna. Koliko daš, toliko dobiš. Srečen sem, ker sem tukaj in cenim vsakega posameznika v klubu. Smo kot družina. V dresu Maribora sem uresničil otroške želje. Zato bom dal zanj zadnji atom moči.

Koliko želiš med igro ugajati občinstvu? Zdaj, ob igralski dozorelosti, o kateri si govoril prej.

Na uvodnih treningih sta mi takratni in zdajšnji trener Darko Milanič ter Zlatko Zahovič hitro razjasnila pojme. Pohvalila sta mojo sposobnost preigravanja, tehnično znanje, obenem pa sta me opozorila, naj vmes izkoristim priložnosti za podajo, sodelovanje s soigralci. Še vedno »driblam«, to bo vedno v meni, a zdaj to počnem pametno, ob pravem času.

Na terenu pogosto ne skrivaš temperamenta. Si pa, zanimivo, zmeraj bolj preudaren pri komunikaciji z javnostjo. Kje je meja v odkritosti?

Nekaj smo se seveda naučili. V središču pozornosti si lahko zaradi svojih iger ali javnih nastopov. Raje vidim, da so razlog predstave na terenu. Ne bom prepotenten in napovedal gola, češ, lahko me pokrivajo tudi trije. To sem govoril štiri leta nazaj, ko sem bil še otrok, nogometni otrok. Zakaj bi danes? Da postanem Balotelli? Treba je spoštovati tudi novinarje. Dam iskren odgovor, na primer, da bomo pripravljeni za tekmo z Olimpijo, vendar o podrobnostih ne razlagam. V časopisu lahko hitro kaj narobe zapišejo.

Večji del prvenstva zaostajamo za Ljubljančani. Te bolj skrbi, ker v tej sezoni kaže zobe Olimpija, vaš največji tekmec v državi?

Ne igramo le proti enemu tekmecu, ki je v tej sezoni zelo močen. Tukaj so še druge ekipe. Te so proti Mariboru zmeraj maksimalno motivirane. Ne bi govoril, če tega ne bi doživel. Sem, v Nafti in Olimpiji. V Lendavi nisem ustrezno treniral in takrat sem hotel klub, kjer bom moral upoštevati pravila, okolje pa mi bo nudilo, kaj profesionalec potrebuje. Zato sem bil proti evropskemu Mariboru ekstremno zagnan. In še vedno je isto. Ko igramo z Domžalami, Zavrčem vneme pri nasprotniku ne manjka.

Meniš, da druge ekipe Olimpije ne doživljajo tako?

Ne. Mislim, da pričakujejo, da bo Olimpija nekega dne popustila. Maribor je vedno največji motiv. Olimpija ni igrala lige prvakov, evropske lige. Je pa res, da imajo izjemno podporo, tudi medijsko. Mi nismo čutili takšne, ko smo nastopali v ligi prvakov. Trenutno prvo mesto Olimpije je poskrbelo za evforijo. Ni enostavno loviti tekmeca, ampak imamo dobro ekipo in na koncu bomo na vrhu.

Včasih se v športu, tudi v nogometu, nekaj zaroti proti določeni ekipi. Ko ni sreče, zadeve pa se odvijajo v povsem neželeno smer. In lahko zamaja moštvo, ki je s svojim dotedanjim početjem morda izzivalo tovrstno kazen.

Natanko to ves čas govori naš športni direktor. Da je nogomet zanimiv in pošten. Kar daš, dobiš. Ampak … Vedno ne gre, čeprav se res trudimo. A se bo dobro razpletlo. Raje vidim, da se smejem na koncu, ne na začetku.

Kakšno je sodelovanje med trenerjem in najizkušenejšimi v ekipi, ki so vam metode Darka Milaniča dobro znane že od prej zdaj v novem obdobju?

Odlično. Vsi se trudimo za skupni uspeh. Namen je, da na tekmo prenesemo avtomatizme. Da dobro izpeljemo akcije s treningov. Zmeraj si lahko boljši. Trener nam je dobro opredelil naloge. Zelo mi ustreza, ko imam možnost pokazati tehnično znanje. Zavedam pa se, da moram izboljšati zaključevanje napadov. Biti še bolj nevaren. Tudi še malo več egoista, ko sem v kazenskem prostoru.