Leta 2000 v peti ligi, 2010 na svetovnem prvenstvu. Vmes pa ga je Christoph Daum določil za kapetana svojega moštva, Jürgen Klopp v napovednikih tekem opisoval kot nočno moro za nasprotno obrambo, Louis Van Gaal je ob robu igrišča širil roke, ko mu je z dvema goloma potopil Bayern... Čeprav je reprezentančno premiero dočakal pozno, šele po dopolnjenem 27. letu, je več zadetkov od njega za Slovenijo zabil le Zlatko Zahovič. Zamenjal je Lukasa Podolskega v Kölnu, zabijal tudi po 17-krat na sezono v bundesligi. V bogati karieri pa je zadnjih 12 mesecev njegov dom Ljudski vrt. Milivoje Novaković. Ali dovolj je reči Novagol.

In med vsemi februarskimi pogovori je dovolj reči – derbi. Podatek, da je razprodan že 5 dni pred začetkom, veliko pove. Kako to odštevanje v za Slovenijo redko videnem ozračju doživlja igralec s toliko izkušnjami?
»Vidimo, da Maribor živi za klub. Čaka nas pomembna tekma, ki ne odloča o ničemer, ampak bo razumljivo posebnega pomena. Imeli smo dobre priprave, veseli spoznanje, da imamo vse igralce v dobrem stanju, brez poškodb. Te prve tekme so najtežje, ker še ne veš, v kakšni formi si. Smo pa uspešnejši v zadnjih derbijih in tudi pri tem lahko najdemo razlog za optimizem.«

Očitno mi Olimpija ustreza

Katera tekma, ki si jo tudi sam igral, je doslej imela največ naboja oz. je bilo čutiti največ tenzij, strasti?
“Med našimi derbiji tista v spomladanskem delu prejšnje sezone, ko smo lovili zaostanek za Olimpijo. Bila je intenzivna, a smo odigrali fenomenalno tekmo, ko smo res nadigrali nasprotnika in zasluženo zmagali s 3:1. Drugače pa bi iz obdobja v Nemčiji izpostavil rivalstvo Köln-Gladbach. Ta derbi je posebna tekma, vedno zelo agresivna. Praviloma je bilo veliko incidentov in je šlo za doslej najmočnejše doživetje po tej plati.”

3 od 4 je razmerje z dodatno težo. Najzanimivejši dvoboji slovenske lige so dobili tvoj podpis, s tremi zadetki v zadnjih štirih tekmah.
»Igram vsako tekmo, kolikor zmorem. Podredim se ekipi in skušam prispevati svoj delež. Doseganje zadetkov mi ni najpomembnejše, a mi očitno Olimpija ustreza. Se pa ne obremenjujem s podatkom o strelcu. Ni poemmbno, kdo bo zabil. Hočem le, da zmagamo in da točke ostanejo doma.«

Še ena posebnost: odkar si med udeleženci derbija, nisi občutil grenkobe poraza...
»To je dobra popotnica za soboto in naj tako tudi ostane. V vseh derbijih smo dobro delovali na igrišču, verjamem, da ne bo nič drugače niti tokrat.«

Odločitve nisem obžaloval

Februar 2017 v pričakovanju spektakularnega začetka nogometne pomladi. Februar 2016 pa je minil v znamenju prestopa, ki je dvignil veliko prahu. Kako zdaj gledaš na potezo, ki je izzvala posebno pozornost?
»Odločil sem se pravilno, ničesar ne obžalujem. Sprva sem potreboval nekaj več časa za prilagajanje na slovenske razmere, po dolgem obdobju v tujini je vendarle šlo za precejšnjo spremembo. Zdaj sem že eno leto v Mariboru, z vsemi v klubu imam lep odnos in se dobro počutim. Upam, da bom dal Mariboru še veliko dobrih tekem in da bomo ob koncu sezone vrnili naslov prvaka v Ljudski vrt.«

Si se kot štajerski zet hitreje privadil življenje v Mariboru, na zakonitosti, ki veljajo v vijol'čnem svetu?
»Meni je tukaj res lepo. Da je žena doma iz mesta mojega kluba, je le še ena okoliščina, ki je bila dobrodošla pri hitrem prilagajanju. Tudi njej je lažje, ko je v domačem okolju in videva svojo družino. Dobro se razumeva, počutje je prijetno in ob življenju v Mariboru nimam nobenih pripomb.«

O zgodbi s filmskim scenarijem, od premalo nadarjenega pri Olimpiji preko nižjeligaških igriščih na največjo sceno, je veliko zapisanega. Kdaj so bili tisti trenutki med dogajanjem od Klopeinerseeja do svetovnega prvenstva, ko je bilo najtežje? Je mogoče izpostaviti nekaj, kar je bilo odločilnega pomena, da ti je uspel povratek v nogomet višjega ranga in preskok k tako uspešni karieri, ki je sledila?
»Ni prijetno, ko si v vseh mlajših selekcijah najboljši strelec in med najboljšimi igralci, potem pa dobiš odgovor, da si neperspektiven. Ob tem pa zate v klubu še zahtevajo denar. Starši seveda v situaciji, kot je bila takrat, tega niso zmogli. Takšnih zadev ne pozabiš, a te naredijo po miselnosti še močnejšega za nadaljnje življenje. Mene so. Moral sem po drugi poti, dobil sem priložnost v Avstriji, vmes odslužil vojaški rok. To so bili težki časi zame in za družino, a se vse k sreči z delom, odnosom, zaupanjem vase nekako povrne ter obrestuje. Meni se je. Morda je tudi zaradi tega moj moto, da ne smeš nikdar pozabiti, kje si bil prej. S to mislijo se tudi motiviram skozi celotno kariero, zato nikdar nisem obupal.«

Telo je moj kapital

Kdo je obrambni nogometaš, proti kateremu ti je bilo doslej najtežje igrati? In koga šteješ kot največji skalp med vratarji, ki ti je moral po žogo v mrežo?
»Uf, teh dvobojev je bilo veliko. Naj pomislim... Med najtežjimi nasprotniki je bil zagotovo Lucio, ko je igral za Bayern. Veljal je res za specifičnega, zelo hitrega branilec. Ali pa z reprezentančnih preizkušenj Chiellini. To sta štoperja, ko imaš kot napadalec težave v dvobojih in težko prideš mimo njiju. Glede vratarjev pa sem v bundesligi skoraj vsem zatresel mrežo, tako da nimam kakšnega osebnega favorita (smeh). Vesel sem, da sem imel konstantnost pri učinkovitosti in ne bi nikogar izpostavljal med posamezniki.«

Genetika, način dela, skrb za regeneracijo... Kako bi opisal recept za podaljšanje kariere? Je bilo kaj na tem tudi zaradi vmesne japonske izkušnje, s spremembo jedilnika?
»Res je, najbolj bi v tem pogledu izpostavil prav obdobje na Japonskem. V življenju se vedno učimo in tam sem se največ naučil o pomenu prehrane. Dobro se zavedam, da je telo moj kapital. Veliko delam v prostem času na regeneraciji telesa, vzdržljivosti. Doma imam precej aparatur za regeneracijo in sem kar ponosen, da pri teh letih še lahko igram. To skušam početi, kar se da dobro in ob tem pomagati mlajšim igralcem.«

Če ostanemo še pri številkah, je tudi razmerje 79/31 dobro znano. Je še dovolj motiva tudi za povečanje reprezentančnih mejnikov?
»Seveda. Tudi z reprezentanco smo na dobri poti v kvalifikacijah, kar so pokazali rezultati. Ohranili smo zelo dobro ozračje v ekipi, zdaj pa nas čakata zelo pomembni tekmi. Če bi zmagali še v naslednjih dveh, bi imeli res odlično izhodišče za zaključni del. Še zmeraj se dobro počutim, vedno sem na voljo reprezentanci. Če igram, ali ne igram, mi veliko pomeni, da sem zraven na reprezentančnih akcijah. Toliko sem že prestal v slovenskem dresu in mi ni težko pomagati še naprej pri razvoju reprezentančne zgodbe, na kakršenkoli način.«

Še zbiram nasvete, kaj in kako po karieri

Še nekaj o izvennogometnih zadevah. Zimski premor je prinesel najlepšo življenjsko spremembo, kako se znajdeš v očetovski vlogi?
»Nekako sem načrtoval, da bi po karieri zasnoval družino. Ko igraš v tujini, je to težje izvedljivo. Želel sem biti zraven pri odraščanju otroka in zdaj imam lepo priložnost, ker sem v Sloveniji. Očetovska je zame nova vloga, ki pa se je zelo veselim. Uživam v vsakem trenutku s sinom, ponosen sem na ženo in njen trud v celotnem obdobju. Najbolj pomembno pa je otrokovo zdravje in želim si, da bo vse potekalo po najlepših željah.«

Kje bi bil zdaj Milivoje Novaković, če ne bi vztrajal pri odločitvi o poklicnem ukvarjanju z nogometom? Bi bil zaradi izobrazbe povezan z elektrotehniko?
»Po končani srednji šoli je nastala dilema. Hotel sem nadaljevati s šolanjem, a sem se odločil, da se povsem posvetim športu. Šolo sem dal na stran in res ne vem, kaj bi počel, če ne bi postal nogometaš. Toliko sem vzljubil to našo igro, da sem se osredotočil le na to, kako uspeti v nogometu. Seveda ne gre brez sreče, a mi je uspelo. Če pa ne bi vztrajal pri nogometu, bi verjetno res bil elektrotehnik (smeh).«

Katera pa bo prva poteza, ko bo prišel tisti čas, ko boš rekel, dovolj je bilo aktivnega igranja? Kako si boš organiziral življenje po končani karieri?
»Zbiram veliko nasvetov od drugih, starejših igralcev, ki so že končali kariero. Nekako vsi pravijo, igraj, dokler lahko in si dobrega zdravja. Seveda se je treba pri takšni odločitvi pogovoriti tudi z družino, a zaenkrat se še ne ukvarjam s tem. Natančno še ne vem, kaj bi počel. Oddelal bom pogodbo z Mariborom do konca in se potem odločil, kako naprej. Pomembno je, da se fizično dobro počutim in nadaljujem v vlogi na igrišču. Ko bo čas za slovo... Pa menim, da ne bo druge možnosti, kot da ostanem v športu.«