Igralci so se razkropili na različne konce domovine ali sveta. Večina na kratke počitnice, nekateri še imajo obveznosti v mladi reprezentanci, le za enega člana šampionske zasedbe pa se začenja pospravljanje omar in dokončna selitev iz mesta ob Dravi. Nilton v prihodnji sezoni ne bo več nosil vijoličaste majice. Pogovarjal se je o podaljšanju pogodbe, toda po finančni plati se Maribor ne more primerjati s tujimi klubi. Zveznega igralca z Zelenortskih otokov pelje pot v Bolgarijo, h klubu Černomorec Burgas.
»Odhajam žalosten. In hkrati ponosen. Bil sem del čudovite zgodbe o prvaku. Ko si nekje srečen, je v življenju športnika vse drugače. Vživel sem se v okolje, družina se je v Mariboru prijetno počutila. Zato poudarjam, da odhajam žalosten. Maribor mi bo ostal v posebnem spominu, vendar je življenje profesionalcev takšno, da so sestavni del tudi selitve,« v poslovilnem intervjuju za www.nkmaribor.com razlaga 30-letnik s portugalskim potnim listom, ki z izbranimi besedami opisuje vsa dogajanja v štajerski prestolnici. »Če se ozrem nazaj k boju za prvo mesto, lahko rečem, bilo je težko. Odločale so malenkosti. Toda v odločilnih trenutkih smo našli dodatno moč. Zame je bilo to posebno doživetje. Bil sem prvak z mladinci Boaviste, vendar naslova ne gre primerjati. Osvojil sem še pokal s Koprom, a tudi to ni isto. Mesto Maribor živi s klubom, ohranil ga bom v srcu. Upam, da bom še kdaj prvak, toda vse življenje bom pomnil slavje z ljudmi v Mariboru. Bogu dolgujem zahvalo, da mi je omogočil čudovite trenutke. Navijačem na čelu z Violami pa se zahvaljujem za neizmerno podporo. Spomnim se, kako so nas dvignili v prelomnih trenutkih. Vselej so fanatično navijali, dve tekmi pa sta pomenili posebno doživetje: Primorje, ob zaostanku 1:3 na domačem terenu, prav tako pa poteza po porazu v pokalnem tekmovanju proti Interblocku, ko so nas iz slačilnice poklicali, naj se vrnemo na igrišče. Čutili smo, da nam pomagajo, morali smo se odzvati s pravimi igrami.«
Nilton bo kariero nadaljeval v Bolgariji. Ponudba Černomoreca mu je bolj ustrezala od tistih iz druge grške lige. Dogovor velja za dve leti, postal bo del zanimivega projekta, ki ga vodita Krasimir Balakov kot trener in Fredi Bobič v vlogi športnega direktorja. »Zadeva je zasnovana podobno kot v Mariboru. Na čelu projekta sta človeka z odlično kariero in bogatimi izkušnjami. Verjamem, da bomo uspešno sodelovali. Tako kot v Mariboru, kjer je nogometaš lahko srečen v vseh pogledih. Ne gre predvsem za denar, ampak različne majhne zadeve, ki pa so izjemnega pomena. Osebje v klubu dela vse, da si srečen, uspešen. Igralci v Ljudskem vrtu razmišljajo le o nogometu. Zlatko Zahovič in Darko Milanič sta pri strokovnih zadevah velik del zgodbe o uspehu. Če ne veš, kako razmišljajo možje v slačilnici, ne moreš biti prvak. Igrala sta na velikih prizoriščih in izbrala v moštvo fante z značajem. Urejena slačilnica je pot do uspeha. Tudi vodstvo kluba izpolnjuje vse svoje obveznosti, igralci čutijo pripadnost klubu. Za nogometaša je privilegij priti v to prijetno okolje. Spomnite se, kaj sem rekel ob prihodu. Čutil sem, da bomo nekaj naredili. Ponavljal sem, da bomo prvaki, Tavares pa bo eden najboljših strelcev. Vse se je uresničilo.«
Zdaj že nekdanjim soigralcem sporoča, naj ohranijo pravo miselnost. Predvsem mlajšim, ki se morajo zavedati pomena nenehnega dokazovanja. »Prav za vsako preizkušnjo morajo najti motiv. Prvak ni le tisti, ki zmaguje vse tekme. Pravi prvak je tisti, ki se vmes, ko ne gre vse po načrtih, zna pobrati. To se je zgodilo v Mariboru. Vmes so ljudje že pomislili, da nam ne bo uspelo. Pa smo vstali in se je izšlo po željah. V takšnih trenutkih vidiš značaj moštva, pravo miselnost. Starejši igralci smo usmerjali mlajše, naj ostanejo trdno na tleh. Nista dovolj dve dobro odigrani tekmi. V slačilnici je veliko nadarjenih fantov, toda v Evropi ne bo šlo brez stoodstotne zagnanosti. Pavlovič, Filekovič, Tavares imajo izkušnje, njim morajo slediti. Menim, da so fantje dojeli sporočilo, ki jim ga namenjajo trener in izkušenejši soigralci. Spoznali so, kaj pomeni biti prvak. S tem pa ne smejo biti zadovoljni. Dovolj je že pogled v tujino. So igralci, ki so bili državni, nato še evropski prvaki, a si želijo spet na vrh, polni motiva. To je prava pot do uspeha.«
In še zanimiva zaključna misel: »Res mi ni vseeno, da zapuščam to mesto. Nekaj vam bom zaupal. V moji karieri sta dva mejnika. Nastopanje v ligi prvakov, ko sem z Boavisto igral proti Borussii iz Dortmunda in Rosenborgu, v srcu pa zdaj nosim tudi izkušnjo z Mariborom. V določenih trenutkih bi lahko boljše igral, toda Maribor mi je dal vse in skušal sem se oddolžiti. Moja misija tukaj je zaključena. Maribor pa je lahko še boljši. Spoznal sem, da ima odličnega trenerja, ki verjame vase in dobro dela. To je opazno na treningu, tekmi, po njegovem razmišljanju o nogometu. Ne dvomim, da bo kmalu iskano trenersko ime. Vsem skupaj v Mariboru pa želim veliko uspeha v evropskih kvalifikacijah in na vseh naslednjih tekmah. Z zanimanjem bom obiskoval spletno stran kluba in spremljal vse rezultate.«
En klub. Ena čast.