Člani mariborske odprave so prebivalci otoka večne pomladi že peti dan. Dovolj, da si ustvarijo primeren vtis. »Priprave na Madeiri so nas pozitivno presenetile. Pričakovali smo višjo temperaturo, kot je zdaj denimo v običajnih pripravljalnih bazah na Hrvaškem. Toda nasploh so vsi pogoji tukaj res izjemni, gostoljubje ljudi je na visoki ravni, prehrana odlična. O organizaciji teh priprav se lahko le pohvalno izrazim,« pravi v zgodbi o zakulisnem dogajanju na pripravah Janez Aljančič, hitronogi bočni igralec, ki se je proti Nacionalu dobro znašel tudi na štoperskem položaju.
Ko je hrana dobra, je izpolnjen pomemben dejavnik. Po čem se najbolj posega? »Po ribah , čeprav pri nas ne sodijo ravno med tipične značilnosti. Na Madeiri je že drugače, kar dokazujejo tudi kuharji. Po koncu treningov se ponavadi išče bolj močna hrana, po naporih bi ustrezalo meso. Toda tukaj so ribe vrhunsko pripravljene, iz kuhinje nas presenečajo s pripravo morskih jedi in jih radi jemo.« Od običajnega odstopa tudi bivališče. Ni kot v hotelu, dvajset sob so Portugalci razporedili pod tribuno športnega centra, ki je na skoraj tisoč metrih nadmorske višine, oddaljen od mestnega vrveža. »Najprej je bilo to presenečenje tudi za nas, saj radi ob treningih in tekmah še kaj vidimo, gremo v kakšno trgovino ob hotelu. Tukajšnje okolje je drugačno, a smo se hitro privadili na razmere, saj so sobe in vse preostale zadeve na visoki ravni, tako da nihče ne pogreša hotela.« Nahajamo se tako visoko, da je morebiten izhod do mesta težko izpeljati. »Je pa zato razgled z balkona na mesto prečudovit, to nam zadostuje. Vsako jutro, ko pogledaš skozi okno, vidiš čudovito mesto, pristanišče, naravo. Res prav posebno doživetje.«
Kaj se počenja, ko ostane kaj prostega časa med treningi ali po večerji? »V ospredju je internet, pogovor s punco. S fanti igramo še kakšne igre, kartamo, si ogledamo film. Smo pa dočakali tudi lepo presenečenje s strani vodstva, ki je organiziralo turnir v biljardu. Še posebej za tiste,ki znamo igrati (smeh). Nagrada je mikavna, trenutno mi dobro kaže, splača se potruditi za počitnice v zdravilišču, ko bo čas po koncu sezone. Vse skupaj lepo poteka, res smo prava 'klapa', prava druščina. Naj tako ostane, s tem bomo tudi na igrišču bolj enotni. Vsi igralci in verjamem, da tudi strokovni štab smo hvaležni vodstvu kluba, da nas je odpeljalo na ta prelep otok, kar smo spoznali tudi med potjo na četrtkovo prijateljsko tekmo. Upamo, da si ga bomo lahko kaj ogledali, ko bo kakšno prosto popoldne. Zase pa menim, da se bom najbrž še kdaj vrnil sem kot turist. Že prej sem v ponudbah turistične agencije zasledil Madeiro. Res zanimiv otok, podobno kot Slovenija ima morje, a tudi gore. Čudovita pokrajina. Veliko informacij smo izvedeli od voznika, ki združuje svojo vlogo z vodičevo. Nobeno potovanje ni dolgočasno, saj voznik s svojim govorom, smehom in informacijami popestri pot.«
Ob prihodu smo imeli»trd« pristanek, a se je kmalu izkazalo, da je to edina manj prijetna izkušnja. »Potovanje je bilo dolgo, pristanek v temi na letališču, ki se nahaja povsem ob morju, pa ni ravno sodil med prijetne. Toda to je pač sestavni del potovanja z letalom. Vedno pravim, da še nihče ni ostal v zraku (smeh). Najbolj pomembno je, da smo tukaj in da oddelamo svoje.« V delovnem ritmu pa je tudi Janez Aljančič. Po vmesnem premoru zaradi poškodbe je na Madeiri spet odigral tekmo in nadaljeval z vadbo. »Tetiva še ni povsem v dobrem stanju, a je treba potrpeti, stisniti zobe. Z dosedanjimi preizkušnjami smo lahko zadovoljni. Proti Nacionalu se je izkazalo, da se lahko kosamo z vsakim, ne glede na to, v kakšni postavi se igra. Pokazali smo, kako igrati, da bomo na koncu prvenstva prvi.«
En klub. Ena čast.