Če bi iskali osmoljenca leta 2010 v vijoličastem, ne bi bilo treba dolgo izbirati. Aleš Mejač je imel toliko težav s poškodbami, da zavzema prvo mesto na tem seznamu. Med sprejemanjem novoletnih čestitk mu je bila tako pomembna le ena, tista o zdravju. V 2011 verjame, da ne bo preživljal več časa na terapijah kot na treningih in tekmah.
Kakšno je trenutno stanje, v kolikšni meri že lahko sodeluješ pri treningih? »Delam po programu, ki sem ga dobil v Pulju, od priznanega strokovnjaka Stanislava Peharca. Predvsem za krepitev trebušnih mišic, kar je prva naloga, da v prihodnje ne bo več težav. Dopoldne so na vrsti te vaje, popoldne tek po posvetu s trenerjem. Takšen je načrt v tem tednu. Kako bo šlo naprej, se bomo še dogovarjali,« razlaga Aleš Mejač, ki se po jesenskih zapletih loteva projekta vrnitve v tekmovalni ritem. Pot na Madeiro menda ni vprašljiva? »Ne, potujem skupaj s celotno odpravo na Portugalsko. Tam bom morda že lahko prišel tudi v stik z žogo. Zdajšnje stanje je spodbudno, med tekom ne čutim bolečin. Odziv ob vajah z žogo bo potem pravi pokazatelj. Pomembno je le, da ne prehitevam, saj bi se spet lahko zapletlo.«
Zimski premor zate ni bil ravno namenjen počitku. Kaj se je dogajalo v želji po dokončnem odpravljanju težav? »Predvsem sem obiskoval terapije. Najprej v Zagrebu, a se stanje ni izboljšalo. Potem sem se preselil v Pulj, k Stanislavu Peharcu. V njegovi kliniki sem pod posebnim nadzorom vadil od 3. do 22. januarja, pogoji za delo so bili odlični. Premor mi je tako minil v znamenju delovnega programa. Vmes sem bil doma le en dan, ko je bila prosta nedelja med terapijami in sem se pripeljal na zbor ekipe. Naslednji dan pa sem se že vrnil v Istro.«
V jesenskem delu sezone je hitronogi bočni branilec odigral le dve prvenstveni tekmi, zadnjo 29. avgusta proti Luki Koper. Pred tem pa je sodeloval pri boju v evropskem pokalnem tekmovanju in ob bolečinah, ki so ga spremljale, počival na domačih preizkušnjah. Zapletlo se je …? »Zaradi preslabih spodnjih mišic trebušnega zidu. Posledično se medenica ni dobro držala skupaj, če lahko povem po domače. Pri naporih se je vse skupaj 'zibalo', prišlo je do vnetja mišic in pojavile so se močne bolečine. Ta del telesa je treba zdaj okrepiti. S temi vajami, ki jih izvajam tudi po dve, tri ure na dan, verjamem, da se bo toliko učvrstilo, da ne bo več težav.«
Trenutki, ko ne morejo igrati, so najbolj neprijetni za vse poklicne športnike. Kako si se soočal z vlogo gledalca, opazovalca dogodkov? »To je res najtežje obdobje. Vmes bi že pojedel žogo od nestrpnosti… Zato zdaj komaj čakam, da spet tečem po igrišču, se vrnem v tekmovalni ritem. V takšnih trenutkih vidiš, da je zdravje res najpomembnejše. Preostale stvari že pridejo z zdravjem. Vse sem podredil temu, da se usposobim za ponovne nastope. Dovolj je že tega morečega obdobja. In predvsem vsakodnevnih vprašanj, kaj je s teboj, kdaj se vračaš na igrišče... Edina svetla točka je bila uspešna sezona soigralcev. Res so se izkazali in njihovi rezultati so privedli le še do dodatne želje po čimprejšnji vrnitvi.«
Spomladi torej v aktivnejši vlogi skupaj s soigralci do uresničitve ciljev? »Verjamem v ekipo, lahko imamo ambiciozne cilje. Zakaj tudi ne tistih o dvojni kroni? Klub je načrtno izbral nove igralce, ki so bili pozorno spremljani s strani kluba, trenerja. Verjamem, da smo dobili dodano vrednost, da sledi nadgradnja. V primerjavi z ostalimi smo se okrepili in ne dvomim, da smo na dobri poti. Ne bom izzival usode, vendar zdaj res upam, da bom lahko aktivno sodeloval pri novih uspehih.«