Dragan Jelič je eden izmed bolj talentiranih produktov sedanje generacije mariborskih nogometašev. Sam se rad pohvali, da je otrok mariborskega prvoligaša. Vendar na začetku njegovega otroštva ni ravno vse kazalo, da se bo to tudi zgodilo. Preden se je z devetimi leti preselil v Ljudski vrt, se je tri leta ukvarjal s karatejem. Med odločanjem, s katerim športom bi se rad ukvarjal, ga je oče navdušil za nogomet in tako se je priključil nadobudnim nogometašem v mariborski nogometni šoli, pri trenerju Repini.
Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo Ekonomsko šolo, ki jo je tudi uspešno končal. Vendar pa nikoli ni niti pomislil, da bi se ukvarjal s čem v svojem poklicu. Dragan brez športa ne more živeti. "Če ne bi bil nogometaš, bi igral tenis, saj je tenis moj drugi šport," nam odvrne brez pomisleka. Poleg nogometa in tenisa se v življenju ne more upreti dobrim avtomobilom, ki jih (zaenkrat) še gleda samo po internetu, njegova velika strast pa je tudi playstation. Zelo rad igra tudi košarko in plava: "Predvsem pred tekmami se rad pripravljam v bazenu," pravi.
Pove tudi, da se prihodnosti ne boji: "Nisem strahopeten. Rad prevzamem odgovornost na sebe, tako v nogometu, kot v življenju. V življenju na splošno se najbolj veselim uspehov. Zdi se mi, da sem na svetu zato, da uspem. Neuspeh je za mene največje razočaranje."
Razveselijo ga tudi najmanjše stvari, najbolj pa je srečen, ko je skupaj s svojima staršema. "S staršema se zares odlično razumem, o vsem se posvetujem z njima. Imamo zares pristen odnos."Z njima se je posvetoval tudi glede odhoda v Turčijo, od koder je dobil ponudbo prvoligaša Rizensporja. "Na tekmi proti Villarrealu v Ljudskem vrtu so me Turki prišli sem gledati. Dogovorili smo se, da po povratni tekmi s Partizanom v Mariboru odidem k njim v Turčijo. Tudi starša sta se strinjala s tem scenarijem. Po prvi tekmi v Beogradu pa me je klical moj manager iz Italije, da oni želijo, da kar takoj prestopim v njihove vrste. Tako so kar z osebnim letalom prišli po mene in me odpeljali v Turčijo. S seboj sploh nisem imel nobene obleke in praktično ničesar, tako, da mi je mama naknadno vse poslala iz Maribora. Oba starša sta bila izjemno presenečena, saj se je vse skupaj odvilo zelo hitro. V treh dneh je bilo vse končano. Nikakor mi pa ni danes žal, da sem odšel tja. Bila je zelo dobra izkušnja, tako v življenjskem kot nogometnem pogledu." Jela je še vedno član tega turškega kluba in za vijoličaste nastopa kot posojen nogometaš. Pravi, da je v tujini težko za tako mladega nogometaša. Začetki niso bili lahki, priznava: "Na začetku je bilo zares težko. Prva dva meseca se nekako nisem znašel najbolje. Za vse sem moral poskrbeti sam, česar nisem bil navajen. Tukaj mi je mama kuhala, prala, likala. Ko sem prišel dol, pa je bilo tega konec. Bil sem
V nekaj mesecih je moral zamenjati kar tri trenerje. Pri prvih dveh je igral kar precej, pri tretjem pa je padel v njegovo nemilost. Ker več ni dobil prave priložnosti, se je odločil, da se vrne v Maribor in nastopa kot posojen igralec. Vendar pa se bo njegova posoja kaj kmalu končala. Na vprašanje, če se želi vrniti v Turčijo, odgovori: "Glede na to, kaj so mi naredili, ko sem bil tam zadnega pol leta, se ne bi želel vrniti nazaj, vendar če se bom moral se pač bom, to je moja služba. Vsekakor pa je moja velika želja, da bi ostal v Mariboru."
Dragan je star šele 22 let, a je kljub temu že več kot stokrat oblekel vijoličasti dres. Njemu se ni niti sanjalo, da je že tolikokrat nastopil za klub, ki ga ima v srcu. "Ja, res sem že več kot stokrat oblekel mariborski dres. Vendar pa jaz na tisti tekmi proti Celju nisem vedel, da že imam toliko nastopov, ko sem dobil rože, sem bil kar malo presenečen. To je za mene veliko priznanje, da sem imel že tolikokrat priložnost nastopiti za Maribor, saj Maribor je zares velik klub. Za mene kot otroka Maribora celo največji, ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše."
Ja in tiste rože, ki jih je prejel, so mu prinesle ogromno sreče. Na tisti tekmi je za vijoličaste dosegel dva zadetka, priigral pa je še dve enajstmetrovki. "Na tisti tekmi, ko sem prejel rože, vsi pravite, da sem eksplodiral, ampak za mene je bila ta tekma kot vsaka druga. Res pa je, da sem na tisti tekmi za Maribor dosegel svoj prvi zadetek z glavo v svoji karieri, potem pa se mi je verjetno odprlo, trudil sem se in boril, na srečo nam je uspelo."
V svoji dosedanji karieri ne bi spreminjal ničesar, z vsem je zadovoljen. "Načrti v nadaljevanju moje kariere so povezani s tem, kako se bo odvila najprej zgodba med Rizesporom in Mariborom. V nadaljevanju kariere pa bi se zagotovo rad preizkusil v kakšni močni ligi. Najraje bi zaigral za Arsenal," kjer je največji pečat zapustil njegov največji vzornik Thierry Henry. Ko ga povprašamo po njegovem največjem razočaranju v karieri, premisli in pove: "Največje razočaranje v moji dosedanji karieri je prav letošnja sezona, saj nismo uspeli uresničiti svojih ciljev, nismo uspeli osvojiti tako želenega pokala. Veliko razočaranje bilo tudi, ko sem se poškodoval in nisem smel igrati štiri mesece. Na pokalni tekmi proti Interblocku je bil določen pritisk na nas. Sploh ne iz strani uprave ali navijačev, ampak v naših glavah. Vedeli smo, da je to še edina pot do Evrope, morda je to predstavljalo manjšo zavoro v naših glavah. V drugem polčasu je bilo nekoliko bolje, vendar pa je Rakovič dosegel tista dva zadetka in mislim, da je bil prav on tisti kamenček na tehtnici , ki je prevagala v njihovo prid."
Kljub svoji mladosti ve kaj si želi početi po končani igralski poti. "Po končani karieri si vsekakor želim ostati v nogometu. Kajti ne znam si predstavljati svojega življenja brez nogometa. Ali bom trener, manager, ali kaj drugega pa sedaj še ne vem povedati."
Tudi njegovo mnenje o prenovljenem stadionu Ljudski vrt je podobno praktično vsem, ki so ga videli: "Novi Ljudski vrt je nekaj "extra". Je daleč najlepši v Sloveniji. Tisto kaj se bo gradilo v Stožicah mene sploh ne zanima, mi smo ga imeli prej in lepšega. Imamo zares vrhunski stadion in vrhunsko travo, s tem pa tudi vrhunske navijače. Nori občutek je ko te spodbuja toliko ljudi. Igral sem tudi že na stadionu pred 56000 gledalci na tekmi med Fenerbahčejem in mojim Rizensporjem, bilo je noro, ampak je zanimivo, da je tukaj 12000 ljudi naredilo enako vzdušje kot je bilo takrat v Turčiji."
Za konec pa je Dragan besedo, dve namenil tudi vam, dragi navijači. "Navijačem sporočam, naj ostanejo še naprej takšni kot so bili, ponosen sem, da lahko igram pred takšno publiko in zares so najboljši daleč, daleč naokoli."